Portal Plus

Večno rivalstvo v vzhodnem Sredozemlju: Grško-turški spor spet blizu vrelišča

Med Grčijo in Turčijo, ki sta obe članici zveze NATO, se razmere spet zaostrujejo. Njun sosedski spor, ki je posledica sovraštva, se sicer vleče že stoletja. Gre za enega najstarejših medsosedskih sporov v Evropi. Drug drugemu so si Grki in Turki storili precej hudega, prelite je bilo preveč krvi. V zadnjih desetletjih sta bili državi nekajkrat na robu vojne, do umiritve je prišlo šele po odločnem posredovanju od zunaj (običano so bile to Združene države). Kako to, da Grki in Turki ne morejo pozabiti na pretekle zamere, ki jih gojijo drug do drugega, in stopiti korak naprej?

27.08.2020 22:31
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Grčija   Turčija   spor   sodišče   vojna

Ilustacija: Miloš Feedovic

Sprti strani naj bi se namesto vojaških vaj in glasnega medsebojnega obtoževanja usedli za pogajalsko mizo in pristopili k odkritemu in neposrednemu dialogu.

Medtem ko je naša pozornost še vedno bolj ali manj namenjena številkam primerov COVID-19 v posameznih državah naše soseščine in drugje po svetu, se je krizi v Belorusiji na evropskem vzhodu pridružila še ena na evropskem jugovzhodu oziroma v vzhodnem Sredozemlju. Tudi pri tej ne gre zamahniti z roko. Glavna akterja sta nekako pričakovana – Turčija in Grčija. Slednji se je tokrat pridružila še vrsta drugih držav. Zakaj naj bi nas moral skrbeti spor med Turki in Grki? Vzhodno Sredozemlje pravzaprav ni tako daleč, tudi Slovenija je sredozemska država. V minulih letih smo čutili (in še čutimo) posledice dogajanj še precej dlje stran. Za povrh sta v spor vpleteni dve članici Evropske unije (Grčija in Ciper) in dve članici Nata (Grčija in Turčija). Dveh organizacij torej, katerih članica je tudi Slovenija. EU bo čez leto dni spet predsedovala naša država in se bo morala ukvarjati tudi s tem sporom (nekaj izkušenj - ne sicer najboljših - s sosedskimi spori že imamo). V Grčiji, Turčiji in Cipru (tudi severnem) letujejo tudi naši državljani. Turčija drži roko nad emigrantsko pipico, ki jo lahko odvije v smeri Grčije in Balkana oziroma Evrope. Ko se dolgoletnim nasprotjem in nerešenem vprašanju meje pridružijo še bogata nahajališča plina in nafte v spornih vodah, imamo opravka s precej vnetljivo zadevo. 

 

Spor me sosedoma, lahko bi govorili o sovraštvu, se vleče že stoletja. Gre za enega najstarejših medsosedskih sporov. Drug drugemu so storili precej hudega. Prelite je bilo tudi dosti krvi. Na pretekle zamere očitno ne morejo pozabiti. Tudi v zadnjih desetletjih sta bili državi nekajkrat na robu vojne. Še posebno mi je ostala v spominu napetost iz leta 1987, saj sem takrat živel v Grčiji. Državi sta podobno hojo po robu ponovili leta 1996. Da do spopadov ni prišlo, se je potrebno zahvaliti posredovanju iz tujine (običajno so to bile ZDA). Pomagalo je tudi članstvo obeh držav v Natu (zaveznice se načeloma ne vojskujejo med seboj).

 

Do današnje ozemeljske in etnične porazdelitve v Egeju je prišlo po burnih dogodkih po koncu I. svetovne vojne (1919-1922). V Mali Aziji (Turčiji) Grkov ni več. Na vzhodu Grčije v Trakiji pa še živi turška (muslimanska) manjšina. Če je kopenska meja med državama jasna, tega ni moč reči za mejo na morju. In te nejasnosti, tako glede teritorialnega morja (in ozračja nad njim) in še posebej glede izključne ekonomske cone ter rabe epikontinentalnega pasu, so eden od glavnih kamnov spotike. Grški otoki se pogosto nahajajo le nekaj kilometrov od turške obale, kar zadevo komplicira. Za nameček Turčija, ki ji bližina turških otokov vsekakor ne gre na roko, ni članica UNCLOS konvencije (Konvencije OZN o pomorskem pravu iz leta 1982). Še posebej ji gredo v nos določbe člena 121, ki se nanašajo na režim okoli otokov in so pomembne pri določanju izključne ekonomske cone (IEC) in  epikontinentalnega pasu neke države. Grčija je predlagala, s čimer pa se Turčija ni strinjala, da zadevo reši Meddržavno sodišče v Haagu, sodni organ OZN.

 

Razloge je med drugim treba iskati v prejšnjih treh stavkih. Državi sta skušali status quo občasno preseči tudi enostransko. To trenutno počne turški nacionalistični predsednik Erdogan. Turčiji skuša povrniti pozicije iz otomanskih časov (zato med drugim turška mornariška oporišča v Katarju in Somaliji ter načrtovano v Sudanu in ne nazadnje ponovna uporaba nekdanje cerkve Hagije Sofije v Carigradu kot mošeje). Erdogan je zavzel stališče, da grški otoki, ki se nahajajo vzhodno od sredinske črte med grškim in turškim kopnim, ne morejo imeti IEC oziroma epikontinentalnega pasu. Njegovo početje bi v določeni meri lahko primerjali s početjem Kitajske v Južnokitajskem morju. V obeh primerih gre za poskuse širitve suverenosti in suverenih pravic mednarodnemu pravu navkljub. Še bolj pa so se stvari zapletle, ko se je ugotovilo, da se v spornih vodah nahajajo bogata nahajališča zemeljskega plina. 

 

Po določenem zatišju v obdobju 1998-2010 smo v tako zadnjih letih priče vrste diplomatskih pa tudi manj diplomatskih aktivnosti ene in druge države. Očitno gre za zadnjo ponovitev preteklih že videnih predstav. Turčija  je z Libijo (njeno mednarodno priznano vlado) lani sklenila sporazum o razmejitvi na morju oziroma o razmejitvi njunih IEC. Že bežen pogled na zemljevid pove, da je dogovor skregan z obstoječim mednarodnim pravom. Z njim se med drugim posega v IEC, kot jo razume Grčija. Ta je s svoje strani letos sklenila podoben sporazum o razmejitvi izključnih ekonomskih con z Egiptom. Odveč je pripomniti, da je vsaj delno govora o istih vodah. Začele so se vrstiti pomorske vojaške vaje ene in druge strani. Grška mornarica jih je izvajala tudi skupaj z ladjami Združenih arabskih emiratov) Egipta in Izraela. Turčija je v skladu s svojimi stališči šla še korak dalje in v sporne vode začela pošiljati raziskovalno ladjo v spremstvu njenih vojaških ladij. Svoje vojaške ladje je tja poslala tudi Grčija in sredi letošnjega avgusta je prišlo do trčenja med vojaškima ploviloma dveh držav. Temperatura, ki je rasla zadnje mesece (ne samo zaradi poletne vročine) se je resno približala vrelišču. Turčija je dala tudi jasno vedeti, da ne bo dopustila črpanja plina v ciprskih vodah brez udeležbe Severnega Cipra, države, ki jo priznava le ona. (Do njenega oblikovanja na severu ciprskega otoka je prišlo leta 1974 po državnem udaru in poskusu unije Cipra z Grčijo in posledično turške invazije in okupacije).

 

Na stran Grčije, sočlanice EU, se je postavila Francija. V vzhodni Mediteran je poslala svojo vojaško ladjo in dve vojaški letali (lovca) na Kreto. S Turčijo je Francija sicer v sporu tudi glede Sirije in Libije ter turške podpore političnemu islamizmu v regiji. Nezadovoljni s turškim početjem so tudi Izrael, Egipt in Italija, ki so skupaj z Grčijo, Ciprom, Jordanijo in Palestino članice Plinskega foruma vzhodnega Mediterana. V njegovem okviru se naj bi koordinirala njihova energetska politika v regiji. S plinom iz vzhodnega Mediterana imajo velike načrte. V perspektivi bi ta tudi predstavljal alternativo ruskemu plinu, ki bi prihajal po plinovodu preko Turčije. 

 

Da stvari ne bi povsem ušle iz rok, se je za posredovanje med Turčijo in Grčijo odločila Nemčija, trenutno predsedujoča EU (del tria je tudi Slovenija). Sprti strani naj bi se namesto vojaških vaj in glasnega medsebojnega obtoževanja usedli za pogajalsko mizo oziroma - kot je dejal nemški zunanji minister Heiko Maas - pristopili k odkritemu in neposrednemu dialogu. Upajmo, da bo nemško posredovanje uspešno in da bi se za začetek raziskovalne in vojaške ladje umaknile iz spornih voda. Kakšnih posebnih izgledov, da bi se hitro rešila sporna vprašanja, ki se vlečejo zadnjih sto let, sicer na žalost ni. Vendar so pogovori boljši, kot pa gledanje preko puškinih cevi. S pretekom časa se bodo tudi pregrete glave malo ohladile. Z nadaljnjim padanjem cen fosilnih goriv in vse bolj odločnim prehodom na obnovljive vire, pa se kaj lahko zgodi, da plin iz vzhodnega Mediterana niti ne bo več tako važen. Seveda pa je za stabilnost in mir v tem delu sveta pomembno, da se državi bodisi sami bodisi s posredovanjem tretjega končno dogovorita o razmejitvi na morju.

Nazaj