Portal Plus

Tajni agent Steinbuch, ta karikatura novinarja, sporočam Mladini, Repovžu in ostalim tetkam: Je*** se!

V času, ko bojda potekajo razprave o novi medijski zakonodaji, se vsak dan znova kaže, kako pomembna je svoboda govora, pa tudi smisel za humor. Kajti brez tega se bo še komu zares utrgalo in bo hudo. Toda kdo sem jaz, da bi lahko sodil o medijih in novinarstvu, kajti kot poročajo v zadnji Mladini, sem "karikatura novinarja", ki "ves čas deluje kot človek, ki se dejansko preživlja z delom za tuje obveščevalne službe". Mladini, ki je bila pred tridesetimi leti medij, danes pa se ukvarja s karikaturami novinarjev, kot tudi njenemu uredniku Repovžu se obenem zahvaljujem za pozornost in čudovito iztočnico za kratek komentar, ki bo popestril ponudno portala+ in nam še bolj dviginil branost.

28.08.2020 10:58
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Dejan Steinbuch   Mladina   Odmevi   obveščavalne službe   Avstrija   Izrael   Mossad   ZDA   Putin   Grega Repovž

Za Avstrijce sem delal 8 let, na Hrvaškem vsako leto preživim 3 mesece, Izraelce spoštujem in z Američani sem se vedno dobro zastopil.

Da bom zaradi besed, izrečenih v torek zvečer na Odmevih na Televiziji Slovenija deležen takšnega gneva, sem prevideval. Nisem pa računal na frontalni napad v Mladini, ki se me je lotila na najbolj izviren način. Pravzaprav povsem v skladu z mojim uredniškim komentarjem o neuspelem puču v upokojenski pivnici (vir), ko sem pisal o medijskih diskreditacijah in (političnih) likvidacijah v primeru Aleksandre Pivec. Zabavno je, kako so ti ljudje predvidljivi. Kot da bi vsi uporabljali isti priročnik, ki ga je prvič natisnila Kominterna, danes pa je preveden v domala vse evropske jezike. Malo manj smešno se mi zdi to, da je novinarje in kritične intelektualce doslej s tujimi agenti zmerjal Lukašenko, ki letos, kot vse kaže, ne bo mogel več smučati na Krvavcu. Karikatura novinarja je sicer še blag izraz, Mladina bi me lahko recimo mirno označila za novinarsko podgano. Ali pa židovsko podgano, kot me je pred časom nagovoril nek anonimni garažni borec na tviterju. Doletela me je relativno blaga fatva.

 

Bolj me skrbi Mladinino razkritje, da "ves čas" delujem "kot človek, ki se dejansko preživlja z delom za tuje obveščevalne službe". Mladina očitno nima jajc, da bi napisala, da se dejansko preživljam z delom za tuje obveščevalne službe, ker dobro vedo, da dokaza za to nimajo, kar pomeni, da se lažejo in da je takšno početje lahko celo iztožljivo, če bi se odločil, da bom pravico iskal na sodišču. Pa je seveda ne bom. Obstajata dve razlagi, zakaj ne. Če Mladinine trditve ne držijo, potem sem sicer lahko izjemno prizadet, saj sem žrtev grobega posega v čast in dobro ime, toda ker poznam hitrost slovenskih sodnih mlinov in muhavost sodniških tog, nisem niti za trenutek resno razmišljal o kakšni tožbi.

 

 

Moja žena se je ob novici, da se dejansko preživljam z delom za tuje obveščavalne službe, vznemirila.

 

 

No, druga varianta je resnejša. Če sem dejansko sodelavec tujih tajnih služb - katerih, Mladinin psevdonim Stanka Prodnik žal ne razkrije -, potem bom izkoristil svoj vpliv in se Mladini maščeval tako, kot se maščujejo tajne službe. Pa ne gospe Prodnik, ki v resnici ne obstaja. Z nekaj domišljije bi lahko Mladina prišla celo do zaključka, da verjetno delam za Izraelce, ker so me v zadnjih dveh ali treh letih v Ljubljani videli na kavi z izraelskim veleposlanikom.

 

Naslednja in verjetno celo bolj logična izbira bi bila Avstrija. Za Avstrijce sem tako ali tako delal več let (2003-2011) kdo ve, če v tem času nisem "sodeloval" tudi s kakšno njihovo službo. No, last but not least so tu še Američani, za katere tako ali tako delamo vsi, ki nismo vzhičeni, ko vidimo Putinovo sliko ...

 

V tako črno-beli medijski krajini, kjer je vsak, ki ni 100 % proruski, potencialni sodelavec kakšne zahodne obveščavalne službe, je v neki točki potrebno sprejeti temeljno odločitev: ali vse skupaj - od Mladine do Lažgoš, z vsemi žilnimi opornicami, provizijami in posojili za stanovanje vred - jemati s humorjem, torej kot neke vrste edinstveno psihiatrično ustanovo na prostem, kjer imajo pacienti popolno svobodo gibanja in celo potne liste, ali pa izgubiti živce in znoreti nad medijsko bolnico, v katero se spreminja medijska krajina.

 

Dilema sicer ni enostavna, je pa vsekakor instinktivno bolje izbrati prvo možnost. Zato se Mladini, Repovžu in vsem ostalim skritim mojstrom in tetkam za psevdonime smejim in prijazno sporočam: Jebite se!

Nazaj