Portal Plus

Z vsakim dnem smo bližje peklu, a se nam ne gabijo vonjave, ki se iz njega cedijo

Romeo Castellucci v svojih predstavah velikokrat tematizira zlom krščankega raja oziroma to, kar nam je ostalo od njega. Ostalo pa nam je prelepo sakralno slikarstvo in arhitektura. Castellucci se zaveda, da njegove umetnine nimajo nobenega vpliva na množice. Predvsem pa se zoprstavlja totalitarističnim ambicijam vseh vrst. Mučiteljem in zastrupljevalcem. Končno je prišel čas, v katerem ne bo več prisotnih idej žrtvovanja v imenu ideologije in religije.

29.08.2020 22:59
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Romeo Castellucci   Čedad   Gordana Vnuk   Mittelfest   Tretji rajh   estetika

Res je, redko kdaj reflektiram svoje gledališke sodobnike, pa bi jih moral, sploh tiste, ki so izoblikovali svoj avtentičen gledališki izraz in ga izmojstrili do estetske dovršenosti. Današnje besedilo je komentar, spominjanje in povabilo hkrati. Naj začnem s povabilom: te dni si lahko ogledate na festivalu Mittelfest v Čedadu premierno postavitev video inštalacije Romea Castelluccija z naslovom Tretji rajh. Sam si je ne morem ogledati, ker bom še kar nekaj časa daleč stran od domovine in Čedada. Ravno festival Mittelfest nam dokazuje, kako je sploh možno v tako obrobnem mestecu omogočiti produkcijske pogoje za razvoj optimalnega duha. Toda to je že pripoved o italijanski umetnosti in kulturi. Prepričan sem, da bo tudi tokrat zaprisežen artaudovec Romeo Castellucci v cerkvi San Francesca izumil obredno celoto, ki bo gledalcem omogočila ontološke povezave s prelomnim časom, ki ga živimo. Zato velja moje vabilo jemati resno!

 

Vedno, ko se srečam z umetnostjo Romea Castelluccija, ne morem mimo tega, da ne pomislim na gledališki zagrebški festival Eurokaz (1987 - 2013) in na njegovo impresivno zgodovino ter njegovo umetniško direktorico Gordano Vnuk. Ravo na Eurokazu je gledališče Societas Raffaelo Sanzio pod vodstvom Romea Castelluccija in njegove sestre Claudie (ali obratno) prvič gostovalo izven Kapitalije. Ne morete si predstavljati, s kakšno nepotvorjeno energetsko intenzivnostjo je Gordana Vnuk zagovarjala predstavo Sveta Sofija: Zavedam se tvojega sovraštva, ki ga gojiš do mene, ki ji kritika ni bila najbolj naklonjena. Tudi sam sem bil do nje zadržan. Na tiskovnih konferencah je Vnukova dobesedno vpila na nas: Videli boste, to je eden najpomembnejših gledališki umetnikov prihajajočega časa!

 

Ni se motila. Že naslednja Castelluccijeva predstava, ki sva jo skupaj z Vnukovo gledala leto dni kasneje v Polverigiju, kraju v neposredni bližini Ancone, z naslovom Gilgameš, je bila dejansko prelomna. Presegla je vse videno v gledališču. Tudi to predstavo je povabila na Eurokaz. Gilgameša nimam namena obnavljati, ker vem, da ne bi imeli želodca zanjo, tudi sam sem jo komaj preživel. Ves osupel sem bil, česa podobnega nisem videl ne pred tem, ne po tem. Tudi pri Casstelluciju ne. Čas je pokazal, da je to ena ključnih gledaliških mojstrovin zadnje dekade prejšnjega stoletja. Danšnje besedilo je tudi posvetilo brilijantni umetniški direktorici Gorani Vnuk, ki je skupaj z režiserjem Brankom Brezovcem zgradila gledališki obraz obsesivnim osemdesetim letom. Obstajajo gledališke manifestacije, ki sledijo duhu časa, in takšne, ki ga proizvajajo. Eurokaz ga je proizvajal. S tem spoznanjem zaključujem spominski del.

 

Komentar o Romeu Castellucciju začenjam z večno problematiko: ali je v resnici za etika delo estetika le prazna marnja? Seveda ne morem globinsko vstopiti v to dilemo, temveč vas bom z načelno izjavo poizkusil prepričati, da je v obeh nameščen globinski smisel življenja. Izjava: Estetika je prva inkarnacijska raven pri utelešanju etike. Res pa je, da estetiki želijo usmeriti umetnike k lepotnim idealom in jim jih vsiliti. A lepota se hitro in nenehno spreminja. Umetnost je v svojem bistvu nabor najnovejšega v resničnosti. Estetiki težko sledijo dinamiki sprememb, čeravno naj bi to bilo njihovo delo. Za gradnjo duha časa v gledališču morajo njihovi nosilci imeti estetsko erudicijo. Recimo podobno, kot jo ima Vnukova.

 

 

Romeo Castellucci se dobro zaveda, da se vse, kar je stvar metafizike, izmika nadzoru.

 

 

Radikalna argumentacija: Šele smrt estetskega omogoča umetniško dejanje. Romeo Castellucci je zato najboljši dokaz; vrojen v italijansko umetnost, je v mladostniških letih z anarhistično držo ubijal svoj talent za proizvodnjo lepote, da bi ta zaživela svoje posmrtno življenje v njegovih kasnejših umetniških dejanjih. Castelluccijeva gledališka umetnost ni varna, mirna, usklajena, kompozicijsko pravilno urejena, polna barvitosti in milozvočnosti. Je vse nasprotno od naštetega. V njej gledamo osvobojajoče energije modernističnega izraza, kot jih najdemo v stripu ali videu. Podobno kot pri italjanskih gledaliških skupinah tistega časa, kot so Kripton ali Magazzini criminali. Toda če pogledamo v njegovo izjavo izpred davnih let, ugotovimo nekaj povsem drugega: Vse to je mitološki svet, v katerem so ljudje, živali, bogovi in stvari harmonično povezani. To je svet, kjer ima jezik še vedno moč obrednega, kot bi poslušali protagonista Kostjo iz drame Utva dramtika Antona Pavloviča Čehova, kjer Kostji, avantgardističnemu režiserju, spodleti pri uprizarjanju in je obsojen na samouničenje. Castellucciju pa s skoraj identično (simbolistično) zazanavo uspe zgraditi metafizično gledališče. Na kakšen način: S tem, da zatemni čoveško. Z vso resnostjo se predaja človeškim in nečloveškim deformacijam. Njegovo metodo bi lahko imenoval taktična surovost. Njegova anarhoidna svetloba zna obsesivno premisliti tako Kristusov obraz z neponovljivo intelektualno močjo, kot bulimično telo. Ne prepušča se zgodovinskim zapletom Tretjega rajha, prej se prepušča blaženi surovosti umetnosti. Preizprašuje svobodo prek svobode umetnosti.

 

Dobesedno izpira horizonte človeštva. Z vodnimi curki pod visokimi pritiski izpira horizont filozofije. Dobesedno! Hyperion - kakšen grandiozen prizor je to. Castellucci je najprej scenograf in potem dramaturg, šele v izteku je režiser predstave. Razpon njegovih odrskih konstrukcij je statično zdržljiv, čeprav vsebuje baročne alegorije do performatvnih stihij in video fragmentacij. Eklektičen je, a ne poenostavljeno posmodernističen. Danes, v XXI. stoletju, pa je visokomodernističen. Z vso scensko intezivnostjo nasprotuje zaokroženim celotam in arhiviranim estetskim idealom. Njegovi protagonisti in proto-protagonisti dosledno vodijo svoja življenja v samodestrukcijo in propad. Iščejo soglasje o nečem, kar je v svojem bistvu nečloveško. V njegovih predstavah smrt prepoznamo pri vsaki menjavi scenske svetlobe, če parfraziram Blocha.

 

Kot da bi nihal med večno sliko preteklosti in minljivostjo vsakega posamičnega trenutka, ki ga uprizarja. Majhen prizor razširi do epskih razsežnosti. Hip širi in tako razširjen postane paradoksalna konstrukcija zgodovinskega pomena. To so izjemne gledališke izkušnje, ki nimajo svoje tradicije, kot da bi se zavzemale za pravice bogov in živali. Zagovarja umetnost obstajanja in nikakor ne izničenja. V njegovih predstavah nikoli ne vidimo ne začetka ne konca, ki bi imel narativni status začetka in konca.

 

V prvem umetniškem obdobju je dosledno gradil fenomen gledališke družine. Vse ji je bilo posvečeno. Pravzaprav sta si bila z Gordano Vnuk neverjetno podobna. Navidez ambicizona, v resnici pa nezansko občutljiva pri razumevanju metafizike. Castellucci se dobro zaveda, da se vse, kar je stvar metafizike, izmika nadzoru. Ko gledam njegove predstave, je tako, kot da bi vstopal v Baudelairove pesniške ambiente; z vsakim dnem smo bližje peklu, a se nam ne gabijo vonjave, ki se iz njega cedijo (po spominu). Ambient koncentracijskega taborišča definira pasji lajež nemških ovčarjev. Ali ni tako?

 

Nič nenavadnega ni, da Romeo Castellucci iz Cesene, v svojih predstavah velikokrat tematizira zlom krščankega raja oziroma to, kar nam je ostalo od njega. Ostalo pa nam je prelepo sakralno slikarstvo in arhitektura. Zaveda se, da njegove umetnine nimajo nobenega vpliva na množice. Predvsem pa se zoprstavlja totalitarističnim ambicijam vseh vrst. Mučiteljem in zastrupljevalcem. Končno je prišel čas, v katerem ne bo več prisotnih idej žrtvovanja v imenu ideologije in religije, prišel je čas estetike kot inkarnacija prve ravni etike. Zaveda se, da takoj zatem nastopijo še druge ravni. Da, estetika je enako etika. To tako je. Ne dvomite. Verjemite. Šele tako se bomo osvobodili gromoglasne oholosti oblasti. Vrnite v vse šole poučevanje umetnosti. Naj vas za konec še enkrat povabim v Čedad, da si ogledate umetniško delo Tretji rajh.

Nazaj