Portal Plus

1. september skozi zaščitne maske: Zakaj je uvajanje malčkov v vrtec tako pomembno in zakaj staršem uvajanja ravnatelji ne morejo prepovedati

Ker nas prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno skozi celo življenje, nikakor ni vseeno kako otrok vstopa v vrtec. Že pred desetletji je znanost dokazala, da malček nekako do tretjega leta starosti ob ob sebi nujno potrebuje varno stabilno osebo, da se ob njej varno odziva. Če tega ni, se otrok na neznane situacije prilagaja oteženo. Če otrok ob joku dlje časa ne dobi odziva, se ne bo počutil varno, svet bo doživljal kot strašen in ogrožujoč, sebe pa kot krivega, da je z njim nekaj narobe. Težko bo sklepal povezane odnose, ker se bo naučil, da nikomur ne more zaupati. Zaradi tega je uvajanje majhnih otrok v vrtec tako zelo pomemben proces. Na žalost pa bo uvajanje letos zaradi Covid-19 izjemno oteženo, ponekod pa celo onemogočeno. Tole so vrtci, kjer po poročanju staršev preprečujejo postopno uvajanje malčkov: vrtec Pernica, vrtec Ljutomer, vrtec Markovci, vrtec Otona Župančiča v Mariboru, Fram, Videm pri Ptuju, vrtec Hrastnik. Naj spomnimo, da je preprečevanje uvajanja otrok kršitev zakona o vrtcih. O tem, kakšne so lahko sankcije za takšno početje, bomo na portalu+ poročali takoj, ko prejmemo odgovore na novinarska vprašanja, ki smo jih poslali na Inšpektorat za šolstvo in šport.

01.09.2020 01:15
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ključne besede:   otroci   malčki   otroški vrtec   NIJZ   Levica   možgani   Daniel Siegel   Maria Montessori   John Bowlby   teorija navezanosti

Nevroznanost je v 21. stoletju raziskala otrokove možgane tako dobro, da vemo, da je vstop v vrtec brez uvajanja za otroka lahko močno travmatičen in pušča dolgotrajne posledice. 

Lansko leto sem v tem času na portalu+ pisala o tem, kako starši v javnem sektorju lahko koristijo dan dopusta za prvi šolski dan svojih otrok. Letos bodo dodaten dan dopusta lahko prvič koristili prvič tudi v zasebnem sektorju, kar je bilo sprejeto z novelo Zakona o delovnih razmerjih že januarja. Cilj novele, ki jo je pripravila Levica, tako poroča STA, naj bi bil izenačiti zaposlene v obeh sektorjih. To je vsekakor dobra novica, toda starše vrtčevskih otrok so očitno spregledali tudi v novem šolskem letu. Iz strokovnega stališča je to popoln absurd, saj so osnovnošolski otroci neprimerno bolj čustveno zreli kot tisti v jaslih. Medtem ko šestletnik že razume odhod v šolo in prihod nazaj domov, 11-mesečni dojenček tega seveda nikakor ne more razumeti. 

 

Da je absurd letošnje leto še večji in presega meje dobrega okusa, saj dopušča nekaj, kar bi lahko imenovali čustvena zloraba otrok, je tokrat poskrbel  Covid-19. Zaradi novih zgolj (!) priporočil NIJZ je veliko ravnateljev šol in vrtcev še bolj prestrašenih; nekateri kljub zgolj priporočilom prepovedujejo gibanje. Svež primer je ravnateljica Osnovne šole Ribnica, ki je otrokom brez zaščitnih mask prepovedala gibanje v istem času kot ostali (ravnateljica zahteva, da pridejo kasneje in kasneje tudi odidejo), hkrati pa jim je prepovedala kosilo. Če pustimo zakonodajo na strani, je takšno ločevanje otrok (ki niso nič krivi, saj so nekateri pod močnim vplivom staršev, hkrati pa formalno ne kršijo predpisov) krivično. Težava tokratnih priporočil je v tem, da so lahko nesmiselna v primeru, če se isti otroci na igrišču vendarle družijo, mask pa denimo sploh ne uporabljajo pravilno. Vse to v najslabšem primeru povzroča nepotrebno zmedo otrok.

 

V vrtcih pa so stvari še hujše. Nekateri ravnatelji so zelo prestrašeni in so zaradi tega sprejeli sklep, ki je za normalen čustven razvoj otroka usoden: staršem so prepovedali uvajanje otrok v vrtec. Od staršev pričakujejo, da na vratih predajo dojenčke ne glede na to, kakšno čustveno škodo bi jim to povzročilo. Drugi ravnatelji so staršem dobrodušno dopustili maksimalno pet ur uvajanja, vsak dan po eno uro, a s pripisom, da je zaželjeno, da izkoristijo le dve uri. Vendar Slovenija glede tega niti ni posebna izjema. V avstralskem mestu Brisbane so celo novorojenčke dajali v 14-dnevno karanteno. Za vse, ki poznamo psihologijo teorije navezanosti, je to popoln nesmisel. Nekateri bi se zdaj oglasili, da je to normalno, da se otroke samo še zavija v vato in da so včasih tako uvajali vse. Slednje drži, toda vmes je znanost prišla do kar nekaj novih spoznanj.

 

Poleg tega je Zakon o vrtcih jasen in nad trenutnimi priporočili. Vsebuje člen, da naj bi bila temeljna naloga vrtca ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Duševne sposobnosti 11-mesečnika ne pomenijo takojšnje ločitve od starša. Vse to podpre tudi v zakonu zapisana pravica do različnosti med otroki. Prav tako je v Kurikulumu za vrtce eno izmed načel, da staršem in otroku pripada postopno uvajanje, vrtcem pa nalaga odprto sodelovanje s starši, kjer imajo starši pravico, da se zadržijo na površinah vrtca krajši ali daljši čas ter da se po dogovoru z vzgojiteljico vključujejo v različne aktivnosti. 

 

Otrok pri enajstih mesecih vsekakor ni duševno zrel za čustveno ločitev ad hoc. Šestletnik razume, da se bodo starši vrnili ponj, enajstmesečni malček pač ne. Njegov spomin je samo somatski - telesni, čustveni. Dogodke si zapomni zgolj na podlagi doživljanja, zato si ne zmore zapomniti, da se mama vrne. V mislih še ne zmore ohranil podobe mame, ki bi bila konstantna. Mama zanj obstaja le, ko jo vidi, sicer pa ima občutek, da je izginila. Prav tako "izginotja" svojega starša ne razume, ker je logično razmišljanje vezano na kasnejša leta. Možganske strukture, ki omogočajo konstantno zmožnost miselne predstave mame, se popolnoma razvijejo šele okrog tretjega leta starosti. Zelo dejavna pa je amigdala, ki deluje že pri novorojenčku in prepoznava nevarnost, vendar se v tej starosti odziva vznemirjeno in burno, ker ustrezne povezave, ki so namenjene obvladovanu čustev (prefrontalni korteks) še niso zgrajene. Posledično v tem obdobju vsako malčkovo vznemirjenje v celoti preplavi otrokovo psiho in telo, zato nujno potrebuje odraslo varno osebo, da se lahko pomiri. Več o tem lahko preberete v knjigi Celostni razvoj otroških možganov avtorja dr. Daniela Siegla, ki bi morala biti osnovno vodilo vseh strokovnih delavcev.

 

Ob uvajanju otrok brez staršev se lahko v množici štirinajstih jokajočih malčkov hitro zgodi, da se na potrebe katerega vzgojiteljice ne zmorejo odzvati. Ker nimajo 14 rok, ampak le dve, so v poskusih tolažbe dejansko nemočne. Toda jok in puščanje otroka dlje časa v takem stanju (kar se ob naših normativih v vrtcu hitro zgodi) pomenita, da se otrokova amigdala ves čas vznemirja, je v močnem stresu in zato razvije preobčutljiv sistem za odzivanje na stres. To je ob dodatnih dejavnikih lahko osnova za resen razvoj psihopatoloških stanj. Nevroznanost je v 21. stoletju raziskala otrokove možgane tako dobro, da vemo, da je vstop v vrtec brez uvajanja za otroka lahko močno travmatičen in pušča dolgotrajne posledice. 

 

Nevroznanostveniki danes opozarjajo, da hipotalamus dozori po drugem letu, nekje med starostjo poltretjega in tretjega leta. Takrat nekje se gradi spomin in razumevanja otroka, da se starš vrne. Tudi modra Maria Montessori, začetnica montessori pedagogike, je že leta 1930 javno predlagala, da je otrok za vrtčevske skupine zrel šele takrat, ko dopolni 33 mesecev. Nevrobiološke raziskave ji danes v tem povsem potrjujejo. Predvsem v normativih, kakršne imamo v jaslih (sedem dojenčkov na eno vzgojiteljico!). Takšni normativi so - predvsem ob uvajanju - nehumani tako do vzgojiteljic in pomočnic, kot seveda tudi do otrok, ki ne morejo prejeti čustvene varnosti. Na to je opozarjal tudi Richard Bowlby, sin znamenitega očeta teorije navezanosti, dr. Johna Bowlbyja, ki je vladi Velike Britanije predlagal daljše porodniške in plačana varstva na domu. 

 

Teorija navezanosti je termin, ki ga je v psihologijo po letu 1950 prinesel vrhunski strokovnjak, psihoanalitik in psihiater dr. John Bowlby. Trdil je, da je navezanost vrojena potreba vseh ljudi. Skupaj z asistentko Mary Ainsworth sta naredila vrsto poskusov, kjer sta opazovala vedenje malčkov, ko so soočeni z nepoznano, tujo situacijo brez matere. Njuni izsledki so bili za tisti čas alarmantni. Dokazala sta, da otrok ob sebi nujno potrebuje varno stabilno osebo, da se ob njej varno odziva. V primerih, ko tega ni, pa se otrok na neznane situacije prilagaja oteženo. Če otrok ob joku dlje časa ne dobi odziva, se ne bo počutil varno, svet bo doživljal kot strašen in ogrožujoč, sebe pa kot krivega, da je z njim nekaj narobe. Težko bo sklepal povezane odnose, ker se bo naučil, da nikomur ne more zaupati. Ta sistem navezanosti se gradi v prvih letih otrokovega življenja in se zapiše v strukturo možganov in celega telesa. Prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno celo življenje, zato ni vseeno kako otrok vstopa v vrtec. 

 

Znanstveniki so dokazali, da če uvajanje poteka hitro - kot večina vrtcev danes želi ali pričakuje od staršev -, potem pospešuje stresni hormon kortizol. Richard Bowlby navaja, da ob hitrem uvajanju v vrtec raven kortizola zjutraj naraste in se ne spusti celo noč, kar povsem pojasni povečane probleme otrok s spanjem ob vstopu v vrtec. Na drugi strani pa ob postopnem, sočasnem uvajanju s starši raven kortizola ob postopnem uvajanju v vrtec do večera spet pade. Če je kortizol povišan dlje časa, naj bi vplival na slabšo tvorbo belih krvničk in s tem na padec imunskega sistema. Kar pojasni podatek, da so otroci v vrtcih na začetku veliko bolni: ne le zato, ker še nimajo razvitega dobrega imunskega sistema, ampak zato, ker ga stres povsem poruši.

 

Zaradi strahu pred okužbo z virusom Covid-19 se tistim staršem, ki želijo svojega malčka postopoma uvajati v vrtec, vrtci najraje izgovarjajo na "kompleksna priporočila NIJZ", ki to niso. Toda raziskave so jasne: takšna praksa je za malčke nevarna in škodljiva bodisi v zdravstvenih ustanovah bodisi v vrtcih. Vrtec je za malčke pomemben mejnik, ki se v človekovo telo lahko zapiše kot nezaveden strah, ali pa kot lepo izhodišče tudi za vse nadaljnje odnose. In prav vzgojiteljice so za starši, sorojenci in starimi starši prva (tuja) oseba, ki lahko gradi varno navezanost  z otrokom. Večina otrok namreč prav z njimi preživi največji del dneva in prav vzgojiteljice so tiste, ki gradijo varne odnose in s tem našo skupno varno bodočnost. Srčne vzgojiteljice te odnose že gradijo, same pa povedo, da jim je prve dni ob uvajanju kar štirinajstih jokajočih otrok zelo težko. Če vemo, da otrokom delamo škodo, od vzgojiteljic pa pričakujemo nemogoče, potem je na mestu vprašanje, ali ne bi bilo dobro, da bi na ravni države nekaj spremenili? In če vsem staršem prvošolčkov privoščimo en prost dan zanje, ali ne bi bilo pošteno do najmlajših, da bi starši dobili proste dni za uvajanje? Stranka Levica, morda je spet prišel čas za predlog novele in izenačenje pravic malčkov in otrok?

Nazaj