Portal Plus

Esej o "človekovih pravicah": Pravo, pravice in predpravice

Na pravu in pravici zasnovana skupnost odmerja svobodnemu posamezniku okvir, ki mu onemogoča ovirati svobodno voljno dejavnost koga drugega. Pravica torej ni nekaj, kar človekovo svobodo zgolj omogoča, ampak jo tudi pogojuje - in sicer s tem, da poziva k dejavni vlogi njegovo vest in odgovornost. Le kdaj se je odgovornost umaknila voluntarizmu in arbitrarnosti, kakršno uveljavlja in dopušča "progresivna" demokratična praksa liberalnih držav na Zahodu? 

01.09.2020 22:59
Piše: Marjan Frankovič
Ključne besede:   Marjan Frankovič   človekove pravice   pravna država   Hegel   Ahmad   zahod

"Obstajajo različni načini in strategije uveljavljanja človekovih pravic v posameznih družbenih okoljih in praksah." (navedek iz nekega članka)

Pred leti se je s prevodom Heglove Philosophie des Rechts v slovenščino izpostavilo tudi novo tolmačenje tega pojma, ki smo ga dotlej prevajali s filozofijo prava. Odslej je to filozofija pravice ("Očrt filozofije pravice"). O tem, kaj je ustreznejši prevod, bi lahko razpravljali glede na vsebino te Heglove razprave, bodisi v duhu razumevanja, ki ga utirja prevajalec Zdravko Kobe, ko pravi "Heglov Oris filozofije pravice lahko povsem utemeljeno obravnavamo kot sistem podob svobodne volje, kot 'sistem udejanjene svobode'… /ki/ vase vključuje vse sfere, na katerih pride do izraza človekova svoboda … Sistem pravice je v tem smislu sistem pogojev, ki so potrebni za polno udejanjenje svobodne volje”, ali opirajoč se na druge interpretacije, ki jih gotovo ne manjka. Vendar ostanimo še za hip pri zgornji navedbi. Na pravu in pravici zasnovana skupnost, če to Kobetovo misel prevedemo v nekoliko konkretnejšo obliko, odmerja svobodnemu posamezniku (njegovi voljni dejavnosti) okvir, ki mu onemogoča ovirati svobodno voljno dejavnost koga drugega. Pravica torej ni nekaj, kar človekovo svobodo zgolj omogoča, ampak jo tudi uokvirja oziroma pogojuje, s tem, da poziva k dejavni vlogi njegovo vest in odgovornost. Le kdaj se je slednji vidik umaknil voluntarizmu in arbitrarnosti, kakršno uveljavlja – dopušča "progresivna" demokratična praksa liberalnih držav na Zahodu?

 

Že iz lastnega vpogleda bi lahko sklepali, da pravo, ki z zakoni in predpisi ureja ter po načelih pravičnosti sankcionira odnose v človeški skupnosti, upoštevaje torej pravico, tega ne počne v taki meri, kot bi pričakovali, in pravno urejena država zategadelj ni nikakršno zagotovilo več, da je ali bi moralo biti tako. Pravica za posameznika ali skupino postaja do te mere arbitrarna, da je t. i. pravna država ne zagotavlja več a priori, temveč samo še ad hoc. Z drugo besedo: k nizu ostalih človekovihpravic, za katere se je treba nenehno boriti, moramo v duhu privzete pravšnjosti (beri: ideološke latovščine) vsakič dodati še prav določeno pravico, npr. pravico do pravičnega sojenja.

 

Kajpak je treba posebej navesti tudi adresata – torej skupino ali osebo, kateri se ta pravica zagotavlja ali dozdevno ali dejansko krši. Koder se ta ne udejanja, je zaman govoriti o pravni, na pravičnosti zasnovani družbeni ureditvi. Kajti pravice kot take ni več, zamenjal jo je družboslovni, politično-ideološki narativ o človekovih  pravicah (v najnovejšem času se nam obeta tudi uzakonjenje živalskih, morda celo rastlinskih pravic, toda to je že druga zgodba). Da gre pri t. i. civilnih borcih za človekove pravice za poglabljanje in razširjanje že obstoječe zakonske zaščite, bi težko sklepali – že zavoljo ignorance vseh teh praviloma levičarskih združenj do zatiranja žensk, političnih in verskih ali spolno drugače orientiranih skupin v svetu islama in totalitarnih levih režimih.

 

Ker gre za progresizem leve provenience in orientacije, gre prejkone tudi za mistifikacijo omenjene arbitrarnosti in z njo za nove oblike ideološkega pokritja parcialnih skupinskih interesov - pod videzom vsezajemajoče množine. Pravica in pravičnost kot taka, pravijo, nikogar več ne zanima, gre za človekove pravice. Te pa je treba, kot smo ugotavljali zgoraj, kar se da konkretno našteti, saj iz splošnega pojma vendarle ni mogoče sklepati tudi na njihov posamični obstoj (!?). Pravica, ki jo najdemo v sklopu naprednih (beri: "naše" skrbi vrednih) človekovih pravic, seveda nikakor ni več tista pravica, ki je osnovni predmet Heglove razprave, tisti univerzalni pojem, ki je v srcu sleherne definicije pravne ureditve države. Nasprotno, gre za sveženj predpravic, ki si jih lastijo posamične "progresivne" družbenopolitične, spolne, rasne in druge skupine. Predpravice pa seveda ne morejo biti nič univerzalnega, ena od druge se razlikujejo, medsebojno kolidirajo ali si celo nasprotujejo, zato jih je smiselno (in kajpak donosno!) omenjati le posamično, vendar v nizu, ki mu zlepa ne bo konca. Odtod množinska oblika. Summa summarum: ni pravice in ne pravne države na njeni osnovi, je le niz izborjenih ali podedovanih predpravic ter nenehen strah pred njihovo izgubo. 

 

Že na prvi pogled je očitno, da gre v citiranem stavku "Obstajajo različni načini in strategije uveljavljanja človekovih pravic v posameznih družbenih okoljih in praksah" pod našim naslovom za ideologizirano družboslovno latovščino. Premislek nam pove, da je stavek obtežen s tavtologijo oziroma tiste vrste "dobesednostjo", ki je zgolj rešitev za suspenz ustreznega nivoja splošnosti in logike, v okviru katere se ta "diskurz" navidez giblje.

 

Suspenz splošne veljavnosti nekega občega pojma napotí tradicionalno pravičnost iščočega državljana na taksativni niz pravici podrejenih pojmov ali posamičnosti, ki pa kajpak ne more biti zaključen. Potencialni subjekt neke splošno izražene pravice tako nikoli ne more natanko vedeti, če se ta splošnost človekovih pravic v dejanskosti nanaša tudi nanj, ali potemtakem subsumira tudi njegovo individualno pravico. Kakor hitro je namreč pravica omenjena zgolj v množinski obliki, se nam vsiljuje občutek, da nas bo v praksi zlahka zaobšla, saj vendar nismo izrecno omenjeni, kot je bil omenjen, denimo, sirski brivec Ahmad, naš najslavnejši nelegalni "azilant" ("Pravica za Ahmada!"), ali katera od "ranljivih skupin", ki pod krinko splošne enakosti udejanja predvsem svoje predpravice ter prevlado v vseh vitalnih segmentih družbe (pri nadzorovanju rojstev, v vzgoji in šolstvu, medijih in kulturi, t. i. socialni državi, zdravstvu, zaposlitveni politiki in praksi, pri zaščiti pravice do veroizpovedi, na področju nacionalne in splošne varnosti državljanov, v znanosti in ekonomiji, pri pravnem redu ...).

 

Pač pa ne "obstajajo … načini in strategije", če se še enkrat obregnemo ob naslov  (ki smo ga s tem namenom tudi citirali), ki bi zagotovile pravico dr. Noviču, in tudi ni "načinov in strategij", kako obsoditi resnične zločince in lopove v posameznih, kajpak naših "družbenih okoljih in praksah".

 

Marjan Frankovič je režiser in scenarist.

Nazaj