Portal Plus

Virus, to je tisto vmes, ki ni živo in ni neživo

Bioumetnost je opazovalnica novih družbenih razmerji. V umetnosti XXI. stoletja je nujna posthumanistična kritična umetnost. Samo poglejmo farmacevtsko industrijo, v njej gledamo biotehnološko patologijo, ki jo omogoča kapitalska požrešnost, namesto da bi v farmacevtski znanosti človeštvo videlo upanje. Očitno je, da se moramo na novo orientirati in popolnoma drugače družbeno organizirati, sicer lahko preprosto izginemo.

05.09.2020 21:33
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Živi objekt   razstava   MGL   Ars Electronica   bioumetnost   Špela Petrič   Polona Tratnik   Maja Smrekar   Robertina Šabjanič   Saša Spačal

Foto: Miha Turšič

Razstava Živi objekt je postavljena vzporedno s festivalsko manifestacijo Ars Electronica, ki bo potekala med 9. in 13. septembrom 2020 v Linzu ter na medmrežju.

Umetniška dela petih bioumetnic, ki sodelujejo na skupinski razstavi Živi objekt v Mestni galeriji Ljubljana, sem v zadnjih petih letih v svojih komentarjih večkrat reflektiral. Današnji tekst je neke vrste povzetek tega premisleka. Razstava je postavljena vzporedno s festivalsko manifestacijo Ars Electronica, ki bo potekala med 9. in 13. septembrom 2020 v Linzu ter na medmrežju. Pet bioumetnic, kot fronta ontološke strategije, predstavlja resničen fenomen. Občudovanja vredne kulture nimajo takšne avantgardne falange kot mi. Vprašanje pa je, če si one sploh želijo biti avantgardna linija umetnosti.

 

Potrebno je poudariti, da današnji komentar ni ocena razstave, saj je več kot jasno, da umetnost kognitivnih struktur, vpetih v laboratorijsko in intermedijsko objektnost, pristransko občudujem. Te dni sem zelo oddaljen od domovine, tako da si bom razstavo ogledal šele ob povratku. Na ogled bo do 1. novembra.

 

Bioumetnost kot zvrst razvojne umetnosti se je izoblikovala v zadnjih petindvajsetih letih. Iz spremnih tekstov ob razstavi je razvidno, da so se umetnice želele izogniti besedi bioumetnost, bioumetnica. Z naslovom razstave Živi objekt so naredile zarezo med klasično objektnostjo in objektnostjo živega. Sicer pa je vsak umetniški objekt zgrajen tako, da opravlja izbrane umetniške naloge. Ko pa dodamo samostalniku "objekt" pridevnik "živi", zaslišimo v besedni zvezi "živi objekt" navidezno nasprotje. V bioumetnosti so to objekti, ki so utalitarno oblikovani, da lahko v njih potekajo eksperimentalni procesi živega. Živo je tisto, kar se razmnožuje. Živo se prehranjuje. Živo so odziva na dražljaje. To je razstava umetnin, ki sprožajo razmislek o najkompleksnejšem znanju, o živem. V bioumetnosti opazujemo preplet prirodnega in umetnega (kulturnega). Živo je tisto, kar je samo sposobno reševati svoje in tuje probleme na takšen način, kot ti še nikoli niso bili.

 

Rad se ponavljam: V bioumetnosti ne gre toliko za to, da umetnik postane znanstvenik, temveč da postane znanost oziroma znanstvena metoda osrednji umetniški pristop k razumevanju evolucije življenja. Da se vzpostavi razumevanje živega samega. Bioumetnice velikokrat to počenjo z nespodobnimi vprašanji ali celo z navidez nesprejemljivimi raziskavami, kar velikokrat v javnosti sproža nasprotovanje. Sploh ni nujno, da morajo umetnice in umetniki s svojimi umetninami priti do kakršnih koli odgovorov, ki se porajajo ob določeni problematiki. Kaj šele do zaključkov. Nujno potrebno pa je, da pri gradnji umetnine sodelujejo biologi in umetniki. Nekatere med razstavljalkami Živega objekta so tudi same doktorice humanističnih in naravoslovnih znanosti.

 

Generalizirano, poznamo tri različne skupine bioumetnic in bioumetnikov: prva skupina med seboj prepleta bioznanost z umetnostjo s pomočjo intermedialne senzoričnosti (Špela Petrič, Polona Tratnik). Druga skupina kritično analizira in aktivistično reflektira najnovejše znanstvene teorije in prakse (Maja Smrekar, Robertina Šabjanič), tretja pa razpira najnovejša znanstveno-biološka odkritja v polju umetnosti (Saša Spačal).

 

 

Prva skupina (Polona Tratnik in Špela Petrič)

 

Polona Tratnik je pred desetimi leti v svoji knjigi In vitro, živo onstran telesa in umetnosti zapisala - ob bok najnovejšim bioumetniškim produktom - misel, ki najglobje povzema dneve, ki jih živimo: Za naš čas je značilno predvsem to, da ni več gotovosti. Po novem vse določa virusni val. Virus ni živo in ni neživo. Virsu je tisto vmes.

 

Špela Petrič: Biologija, biokemija in biološki način govora omogočajo razumevanje znanstvene metode kot človeške prakse ter razumevanje umetnosti v odsotnosti človeškega. Presek vseh treh pa nujno zahteva vključitev humanističnih znanosti. Zahteva razumevanje človeškosti znotraj naravoslovne znanosti.

 

 

Druga skupina (Maja Smrekar in Robertina Šabjanič)

 

Maja Smrekar: Svoja življenja poklanjamo tistim, ki nas disciplinirajo, nas nadzirajo in vodijo. Ravno disciplinatorji so tisti, ki nas vzgajajo, s tem pa si omogočajo nadzor nad nami. Zaradi tega in zaradi novih in novih varnostnih sistemov svet postaja vedno bolj nečloveški. Zato je zavest o prisotnosti živali na tem svetu tako neusmiljeno pomembna. Živalsko je prisotno najprej v nas samih, istočasno pa je pogled v žival za človeka težko doumljiv.

 

Robertina Šabjanič meni, da je na svetu veliko preveč spremenljivk, da bi lahko razumeli našo vpetost v kozmično geometrijo. Zato je več kot razumljivo, pravi, da nas variable delajo nestabilne. Istočasno pa nas združujejo. Živimo v kompleksnem svetu mnogoterih dejavnikov. Umetniško delo pa navkljub vsemu izraža eno redkih stabilnosti. Pred nami je eden največjih civiliziacijskih paradoksov: ekološka transformacija in z njo nujno prilagajanje!

 

 

Tretja skupina (Saša Spačal)

 

Saša Spačal proizvaja funkcionalne biotehnološke umetnine, s svojo umetnostjo dokazuje, da je biološki krogotok povezan z vsem, tudi z umetnostjo. Priroda in umetnost sta po prepričanju Saše Spačal globoko povezani. Njuno presečišče z logiko krogotoka dokazuje neposredno vpletenost umetniških sistemov v prirodo. 

 

Eno najpomebnješih dejanj človeka v njegovem razvoju je ločitev od prirode, je vzpostavitev umetnega sveta. To priča o človekovi izjemnosti znotraj prirode. Umetnik lahko prek biloških procesov celo proizvede umetnino, ki izhajaja iz nje same. Priroda sama po sebi je ne bi zmogla proizvesti. Seveda je to res, če človeka razumemo emancipiranega od prirode. To je zmagoslavje človeka, ki je zmožen ne samo proizvesti umetno, temveč umetno procesirati s pomočjo prirodnih procesov. 

 

 

***

 

Osrednja naloga umetnosti je proizvodnja novih oblik, ki jih prevajamo v uporabno umetnost, iz nje pa gradimo kulturne vzorce, posledično pa kulturo. Bioumetnost je avantgarda visokomodernistične stilne formacije, je strateško spremenjeno načrtovanje avantgardne umetnosti.

 

Vse se je začelo v galeriji Kapelica. Ni več gradnje umetnosti, kaj šele bioumetnosti brez uporabe računalnikov. Ni več dileme: s tem, ko se skupnost spreminja, se spreminja tudi posameznik. Ali obratno: nujno je, da se posameznik spremeni, posledično pa se spreminja skupnost. Ravno v bioavantgardni umetnosti je nameščen odgovor. Le spremenjeno biotehnološko stanje sveta lahko artikulira tudi družbeno spremembo. Te dni smo temu priča. Bioumetnost je opazovalnica novih družbenih razmerji. V umetnosti XXI. stoletja je nujna posthumanistična kritična umetnost. Samo poglejmo farmacevtsko industrijo, v njej gledamo biotehnološko patologijo, ki jo omogoča kapitalska požrešnost, namesto da bi v farmacevtski znanosti človeštvo videlo upanje. Očitno je, da se moramo na novo orientirati in popolnoma drugače družbeno organizirati, sicer lahko preprosto izginemo. Umetnost nas poziva k najnovejšemu prilagajanju, življenje je na srečo obnovljiv proces. Bioumetnice ga v nadzorovanem območju procesualno manipulirajo. V njihovem umetniškem delu je ključnega pomena bioetika, umetnice nam prinašajo revizije etičnih definicij. To je umetnost prepolna etičnih impulzov. Bioumetnost je v svojem bistvu sint/etika, rezulat pa je obzorje življenja samega. 

 

Razstava Živi objekt, ki sešteje najmanj petnajst let delovanja petih umetnic, se hoče dvigniti nad žanrovski pomen besede bioumetnost, vzpostaviti hoče nov razvojni korak v območju visokotehnološke umetnosti, ki še nima imena. To je čas, ki ga zaznamuje razvoj umetne inteligence in biotehnologije. Predvsem pa je to čas virusa. Virus, to je tisto vmes, ki ni živo in ni neživo.

Nazaj