Portal Plus

Koronavirus in komuniciranje z javnostmi: So ljudje, ki ne verjamejo v Covid-19, ker jim gre na živce Jelko Kacin

Za komuniciranje v času kriznega obdobja, v katerem smo še vedno, so nezadostne informacije predvidljive, saj so v takih časih govorice močnejše. V današnjem času pomembno vlogo zavzemajo tudi družbeni mediji, kjer so objavljene različne resnice, polresnice in neresnice, aktivacija ljudi je bolj uporna. Če so informacije predvidljive, pa to seveda ne pomeni, da so tudi opravičljive. Vsaka vlada bi morala vzpostaviti takšne razmere in okolje, da bi bila komunikacija z državljani prepričljiva. Zadnje čase se zdi, kot da na družbenih omrežjih že teče prava vojna med temi, ki zaupajo v ukrepe, in tistimi, ki jim ne zaupajo.

07.09.2020 21:20
Piše: Jana Lutovac Lah
Ključne besede:   Jana Lutovac Lah   Covid-19   komuniciranje   odnosi z javnostjo   Facebook   Twitter   NIJZ   Janez Janša   Jelko Kacin

Foto: BoBo

Čez poletje je krožil naokoli video, v katerem gospa s sivimi lasmi, predstavljena kot strokovnjakinja, pojasnjuje vse zarote v zvezi s Covid-19. Pa sem jo šla "poguglat". Ugotovila sem, da gospa sploh ni priznana znanstvenica in da je tudi aktivistka v boju proti cepivom.

Covid-19 je vprašanje. Z vseh strani. Obstaja? Ne obstaja? Če obstaja, je resnično tako nevaren, kot nas svarijo pred njim, ali pa malo manj, ali pa morebiti sploh ne? Če ne obstaja, kdo je sposoben malodane ves svet vpeljati v to igro preventive in medicinsko-finančne krize ter zakaj? In če obstaja, se moramo prekužiti, ali pred njim zaščititi? Nas maska varuje, ali nam celo škoduje? Podobno vprašanje velja za dezinfekcijo rok. Je boljši ukrep za zajezitev virusa karantena ali test na Covid-19? Ali država resno misli s sprejetimi ukrepi? Da? Zakaj jih potem (bolj) ne nadzira in (bolj) sankcionira? Če virus obstaja in je zelo nevaren – zakaj potem nekateri iz zdravstvenega osebja ne upoštevajo ukrepov, celo na delovnem mestu ne? Zakaj ukrepov ne upoštevajo vsi tisti, ki so jih sprejeli? Če smo še aprila dezinficirali embalažo, ki smo jo prinesli iz trgovine domov, gledali televizijske prispevke, kako nekateri serviserji koles le-ta dajejo v karanteno, če gredo knjige v knjižnicah v karanteno, nedolgo nazaj pa smo bili nagneteni na slovenski Obali in ostali zdravi …

 

Kaj naj si mislimo? Dejansko smo zmedeni.

 

"Verjamem, da virus obstaja. Verjamem, da je nevaren in da so nekateri nanj bolj dovzetni kot drugi. Verjamem v ustreznost ukrepov. Verjamem, da se bo čez čas vse to spremenilo. Čez koliko čas? Ne vem", odgovorim tistemu, ki želi pri meni izvedeti za moje stališče o tem novem virusu, ki je že nekaj časa ena osrednjih tem v različnih (družbenih) medijih. Tudi sicer sem nagnjena k spoštovanju znanosti in znanstvenih dognanj. Opažam, da tisti, ki ne verjamejo v koristnost cepljenja, tudi v obstoj ali nevarnost virusa ne verjamejo. Skratka, tisti, ki tudi sicer verjamejo v zarote, ne verjamejo v virus. Ali pa lahko predpostavim, da tiste, ki je strah resnice, ne verjamejo vanjo?

 

Ne vem. Vem pa nekaj zagotovo. Vem, da virus in vse aktivnosti okoli njega niso najbolje skomunicirane s tistimi, ki nas ta virus zadeva. Torej z vsemi. Govorila sem z mladim profesorjem, enim najboljših "medicinsko – farmacevtskih" raziskovalcev na Univerzi v Ljubljani, ki me je vprašal kot strokovnjakinjo za komuniciranje, kako bi lahko onemogočili širjenje neresnic v zvezi z novim koronavirusom. Zajela sem sapo. A ostala potrpežljiva. "Tega se ne da in ne more. Lahko pa bi izboljšali komuniciranje, informiranje (to namreč ni eno in isto) s strani vlade in NIJZ", sem mu odgovorila.

 

Ljudje ne vemo dovolj o virusu. Ne vemo dovolj o razlogih za sprejete preventivne ukrepe. Tega profesorja sem vprašala, od kod prihajajo priporočila glede ukrepov, glede na to, da so skoraj po vsem svetu enaka. Pa mi je odgovoril: "Iz epidemiološke znanosti." Kako logično!

 

V določeni skupini na facebooku se je pojavila trditev, da je nedavno izvajalec gradbenih del na NIJZ opravljal določena dela in da je pri tem opazil nekaj tam zaposlenih brez zaščitnih mask. Vpliva in pomena takšne trditve v skupini s približno 20.000 člani po moje ne smemo zanemariti. Zato sem NIJZ prejšnji teden prosila za komentar teh "govoric". Videla sem, da so ga prebrali, a odgovora do danes še nisem prejela. 

 

Za komuniciranje v času kriznega obdobja, v katerem smo še vedno, so nezadostne informacije sicer predvidljive, saj so v takih časih govorice močnejše. V današnjem času pomembno vlogo zavzemejo tudi družbeni mediji, kjer so objavljene različne resnice, polresnice in neresnice, aktivacija ljudi je bolj uporna. Če so informacije predvidljive, pa to seveda ne pomeni, da so tudi opravičljive. Vsaka vlada bi morala vzpostaviti takšne razmere in okolje, da bi bila komunikacija z državljani prepričljiva. Zadnje čase se zdi, kot da na družbenih omrežjih že teče prava vojna med temi, ki zaupajo v ukrepe, in tistimi, ki jim ne zaupajo. 

 

Opažam, da svoja mnenja, raziskave neredko objavljamo kot dejstva. Hkrati se sprašujem, ali se ob objavi takega prispevka (recimo na facebooku) avtor vpraša po svojem vplivu na druge in ali je sposoben, še posebej, če je javna osebnost z veliko sledilci, prevzeti tudi odgovornost za posledice odločitev, ki jih zdaj zagovarja. Nedavno sem recimo govorila z zdravnikom specialistom (ki neposredno nima zveze s covidom). Trdil je, da se nam jeseni obeta najhujše obdobje po drugi svetovni vojni. Ko sem ga ponovno povabila k premisleku o njegovi izjavi, jo je nekoliko omilil: da bosta takrat pač na pohodu tako gripa kot Covid-19 in da se resno sprašuje, če bo naš zdravstveni sistem zmogel boj proti obema virusoma hkrati.

 

Čez poletje je krožil naokoli video, v katerem neka gospa s sivimi lasmi, predstavljena kot strokovnjakinja, pojasnjuje vse zarote okoli tega virusa. Pa sem jo šla "poguglat". In ugotovila, da ta gospa sploh ni priznana znanstvenica in da je aktivistka tudi v boju proti cepivom.

 

Nekateri virusa ne priznavajo, ker jim je uradni govorec Jelko Kacin nesimpatičen, nesprejemljiv. Tudi meni ni najbolj všeč njegov slog sporočanja, nekateri njegovi splošno znani komentarji so bili seveda odveč, a v splošnem je gospod miren, njegov jezik je poljuden in jasen. Dobro pa bi bilo, če bi tem kratkim informacijam sledile še bolj poglobljene, ki bi prve pojasnjevale, jih podprle na način, da bi jih ljudje razumeli in sprejeli in živeli v skladu z njimi.

 

Tudi predsednik vlade Janez Janša, za katerega verjamem, da ima rad naš narod in mu želi z ukrepi le pomagati, ga obvarovati, bi se lahko zaradi krizne situacije – če ne že zaradi svoje funkcije – malo bolj nadziral in ne bi ljudi v tem kriznem obdobju razdvajal z različnimi zapisi na twitterju. Meni osebno se zdijo sicer neverjetni in komaj verjamem, da jih dejansko on zapisuje (čeprav najverjetneje jih), saj ne morem verjeti, da ima ob vsem drugem delu še čas za razmišljanje in zapise na twitterju (potem pa še za odzive nanje). Takšni čivki mu po mojem mnenju med tistimi ljudmi, ki bi jih verjetno želel pridobiti na svojo stran, ne koristijo. In to on ve. Zato mi je še vedno neznanka, zakaj potem to počne ...

 

Skratka: v kriznem obdobju strokovnjaki za komuniciranje predlagamo, da se ne priliva olja na ogenj. Verjetno bi imelo na javnost boljši vpliv, če bi predsednik vlade povedal, kako se njegovi otroci spopadajo s tem, ko morajo biti v maskah v šoli in kako se on ob tem počuti. Naj spoštovani gospod Janša pokaže nekaj več empatije, čustev do naroda, ki ga vodi, predvsem do ranljivih skupin in njihovih svojcev, do staršev mlajših otrok. Junaki niso samo medicinske sestre in zdravniki. Junaki smo vsi, ki spoštujemo ukrepe. In junak bo on, ko bo vlada, ki jo vodi, s svojim obnašanjem, vzorom in komunikacijskimi aktivnostmi, prepričala preostale v dejansko primernost ukrepov.

 

Vlada je pred velikim komunikacijskim izzivom. Srečno!

  

Jana Lutovac Lah je strokovnjakinja za komuniciranje. Bila je tudi svetovalka nekdanjega predsednika republike Janeza Drnovška za odnose z javnostmi.

Nazaj