Portal Plus

Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti

V prvem delu Dosjeja ekstremisti smo si pogledali nekatere osupljive podobnosti med programom italijanskega neofašističnega gibanja CasaPound Italia (CPI) in našo stranko Levica na področju gospodarstva. Preverili smo tudi, če enako velja tudi za stranko SDS, ki jo levičarji pri nas z uporabo skovanke "janšizem" povezujejo s fašizmom, in ugotovili, da ne velja. So pa bržkone velike podobnosti med Levico in CPI koga presenetile. Poznavalce zgodovine pa verjetno ne. 

10.09.2020 21:02
Piše: Andrej Capobianco
Ključne besede:   Levica   CasaPound   komunizem   fašizem   Italija   ekstremizem   Mussolini   Slovenija   kolektivizem

Naša stranka Levica in italijanska CasaPound bi lahko sestavili skupni program za socialno državo, čeprav … CasaPound je na nekaterih področjih celo bolj leva od naše Levice, obenem pa poudarja, da imajo prednost le Italijani. Naša stranka Levica tovrstnega nacionalizma ne pozna.

Vsi poznamo tisti star vic, ko se v gorah srečata skupini komunistov in fašistov in vpijeta druga na drugo "Fašisti! Komunisti!", v dolini pa odmeva "isti … isti … isti!". Kot v vsakem vicu gre seveda za grobo poenostavitev. Med obema kolektivističnima in totalitarnima ideologijama zagotovo obstaja tudi nekaj pomembnih razlik, v prvi vrsti v odnosu do nacionalizma. Vendar v njunem izvajanju v praksi posameznik hitro postane kolateralna škoda v imenu "občega dobrega". Individualna svoboda je podrejena "svobodi naroda". Podobnosti je veliko več kot so naši (skrajni) levičarji pripravljeni priznati.

 

S posameznimi stališči ali predlogi Levice ali CasaPound se lahko seveda tudi strinjamo. V vsakem programu boste našli stališča ali predloge, ki so, posamezno gledano, popolnoma sprejemljivi, vendar je treba imeti v mislih vizijo družbe, v katero spadajo.

 

 

Fašizem ni samo nacionalizem

 

Pri nas pogosto pozabljamo, da je fašizem več kot nasilna ideologija, ki zagovarja agresivno uveljavljane dobrobiti lastnega naroda. Fašizem je tudi skupek politik na področju gospodarstva in sociale, ki se zgodovinsko ujemajo s komunizmom (Mussolini je bil, kot vemo, sprva goreč socialist). Zato nas ne bi smelo presenetiti, da imata programa Levice (ki je med slovenskimi strankami najbližje komunistični ideologiji in tega niti ne skriva) in CasaPound toliko skupnega.

 

Fašizem zagovarja enopartijski sistem, kolektivizem v imenu naroda, plansko gospodarstvo in korporativizem. Zavrača individualizem, kapitalizem in trg, država mora dihati kot eno. Zasebna lastnina je dovoljena (tolerirana), če ni v nasprotju z interesi države. Država mora biti predvsem samozadostna (cilj je avtarkija) in minimalno odvisna od mednarodne menjave. Narod sledi "velikemu vodji" (il Duce), ki vlada v imenu ljudstva in za njegov blagor. Država načrtuje velike investicije in projekte in nadzira medije, ki služijo interesu vodje in posledično "naroda" predvsem tako, da proizvajajo propagando, preko katere prepričujejo narod o pravih ciljih in ga motivirajo za njihov doseg. Policija in predvsem tajna služba imata močna pooblastila in nadzirata državljane. Še posebej politične oporečnike, ki jih po potrebi zapira v taborišča ali celo eliminira, ker bi lahko ogrozili kolektivne cilje naroda. Vam zveni znano?

 

 

Levica vs. CasaPound - 2

 

Poglejmo si konkretne podobnosti med programom Levice in CasaPound glede osebnih dohodkov, pokojnin, davkov, stanovanjske politike, zdravstva in izobraževanja. Program SDS je ponovno služil za "kontrolo", da bi preverili, če ni "janšizem" morda potihoma skladen s programom italijanskih neofašistov.

 

CasaPound Italia

Levica

Dohodki in pokojnine

Osebni dohodki pod 15.000 EUR se ne obdavčijo, da se zagotovi minimalna življenjska plača v višini 1.250 EUR na mesec neto na osebo.

Obramba javnega pokojninskega sistema (Inps).

Določitev pokojninskih prihodkov, ki se samodejno prilagajajo življenjskim stroškom.

Povečanje minimalnih pokojnin, da se zagotovi dostojno življenje.

Iz sistema denarnih socialnih prejemkov bomo razvili sistem temeljnega dohodka.

Zvišali bomo minimalno plačo in socialne prejemke.

Zagotovili bomo pokojnine, ki bodo omogočile varno starost.

Davčna politika

Povečana obdavčitev velikih nepremičninskih sredstev v lasti podjetij.

Odprava davčnih privilegijev v korist katoliške cerkve.

Predvsem da bi vrnili pravo socialno vrednost delu, ki je trenutno podrejen logiki finančnih špekulacij, bo treba povečati davčne stopne na kapitalske dohodke, ki niso povezani z zasebnimi prihranki, ampak s špekulacijami velikih mednarodnih skladov.

Boj proti davčnim utajam in izogibanju davkom, zlasti proti velikim podjetjem, multinacionalkam in internetnim velikanom. Potrebno je nasprotovati preusmerju dobička (profit shifting) iz Italije v države z ničelno ali znižano obdavčitvijo.

Dohodke od kapitala bomo vključili v skupno osnovo za dohodnino in jih pravično obdavčili po naraščajoči davčni stopnji. Dobiček podjetij bomo spet obdavčili po stopnji 25 %. 

Obdavčili bomo dohodke verskih skupnosti, ki jih pridobijo s trženjem storitev, za katere obstajajo (napol) uradni ceniki. 

Uvedli bomo pribitek na vse transakcije v davčne oaze, ki bo prihodek Republike Slovenije.

Konec davčnega dampinga. 

Ukinitev davčnih oaz in vzpostavitev mednarodnega nadzora nad finančnimi transakcijami, ki bo onemogočal izogibanje davkom.

Stanovanjska politika

Proti prisilni proletarizaciji, proti oderuškim obrestim bančnih posojil in oderuštvu obvezne najemnine, proti gradbenim špekulacijam in arbitrarni moči gradbenikov. Vsa gospodinjstva morajo postati lastniki hiše, v kateri živijo.

Ustanovi se javni Inštitut za socialna posojila.

Regije naj na javnih zemljiščih neposredno gradijo hiše in soseske in jih prodajajo po gradbeni ceni družinam, ki niso lastnice stanovanj, z mesečnimi obroki, ki ne presegajo petino njihovega dohodka, brez zanke bank.

Socialno lastninjenje. Hiše v lasti javnih ustanov se lahko prodajajo samo najemnikom, ki v njih živijo, po gradbeni ceni in ob upoštevanju vseh najemnin, plačanih v preteklih letih, kot del nakupnega kredita.

Država mora vlagati v gradnjo javnih neprofitnih stanovanj, spodbujati razvoj stanovanjskih zadrug in drugih neprofitnih stanovanjskih organizacij, ki izvajajo javni interes na področju stanovanjske preskrbe. Okrepiti mora regulacijo najemnega trga, omejiti višino tržnih najemnin in špekulativno rast cen ter aktivirati obstoječa nenaseljena stanovanja na območjih, kjer jih primanjkuje.

Regulacija najemnega trga: vzpostavili bomo mehanizme za kakovostno, varno in dostopno najemanje stanovanj. Na podlagi podatkov bomo določili najvišje najemnine in najnižje bivanjske standarde, okrepili nadzor in oblikovali organ za varovanje pravic najemnikov.

Zdravstvo

Obramba brezplačne zdravstvene oskrbe.

Odprava ticketa (doplačilo, ki ga plačajo državljani za zdravstvene storitve).

Da bi preprečili smrti zaradi interesov farmacevtskih lobijev, ki narekujejo zakon o trgu farmacevtskih proizvodov, predlagamo močen nadzor ministrstva za zdravje nad politikami farmacevtskih podjetij.

Odpravili bomo dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ga nadomestili s solidarnostno dajatvijo.

Korupcijo in visoke provizije pri dobavi medicinskih materialov bomo odpravili z ustanovitvijo javnega podjetja za nabavo medicinskih materialov, ki bo izrinilo privatne posrednike. Dobiček podjetja se bo vrnil v zdravstveni sistem.

Izobraževanje

Zasebne šole v državi ne bi smele prejemati javnih sredstev.

Ustaviti je treba vdor zasebništva na univerze.

Država ne sme sprejemati nikakršne odgovornosti za financiranje zasebnih šol.

Ukinili bomo koncesije zasebnim visokošolskim zavodom, kjer primerljive študijske programe ponujajo že javni zavodi.

Izbrani citati iz programov CasaPound Italia in Levice – 2. del

 

 

Levica in CasaPound bi lahko sestavili skupni program za socialno državo, čeprav … 

 

Med Levico in CasaPound Italia (CPI) ponovno najdemo podoben pristop. Pri obeh zaznamo zelo močen poudarek socialne države in omejevanje trga. Levico in CPI bolj kot zagotavljanje blaginje zanima njena "pravična" razdelitev v obliki višjih (minimalnih) plač ali temeljnega dohodka za nižje sloje, višanja pokojnin in socialnih prejemkov. Obe zagovarjata močno vlogo države v stanovanjski politiki, kjer je treba delovanje trga čimbolj omejiti. Prav tako obe nasprotujeta zasebnemu sektorju v zdravstvu in izobraževanju. Levica in CPI zagovarjata visoko obdavčitev, še posebej višjih dohodkov in kapitala, ter dohodkov verskih skupnosti.

 

 

Tudi Tito pri nas še vedno velja za pretežno pozitivno zgodovinsko osebnost, marsikdo ne vidi njegove temne plati.

 

 

Teh poudarkov v programu SDS ne boste našli. Glede davčnega sistema, na primer, program SDS poudarja, da "davčni sistem mora biti enostaven, v državljanih mora vzbuditi zaupanje. Ugodne davčne stopnje je mogoče doseči le z gospodarsko rastjo in visoko stopnjo zavesti, ki jo je potrebno razvijati kot državljansko vrednoto". Program sicer na deklarativni ravni tudi podpira "solidarnostno pomoč vsem tistim, ki si začasno ali trajno v določenem trenutku niso sposobni sami rešiti stanovanjskega problema (mlade družine, številčne družine, invalidi, upokojenci, ljudje z nizkimi dohodki)".

 

Levica in CPI verjameta v močno vlogo sindikatov (kar sicer ni vključeno v zgornjo tabelo). CPI še posebej poudarja potrebo po ponovnem ovrednotenju ročnega dela in posledično višanju plač za delavski razred, kar se sliši celo bolj "levo" od Levice. Na svoji spletni strani CPI izrazito poudarja svoje proletarske korenine. O vodji Simone di Stefana izvemo, da se je rodil in odraščal v Garbatelli, "ljudski četrti" Rima in da je vse svoje politično življenje posvetil "zasedanju zapuščenih stavb, da bi zagotovil streho za stotine italijanskih družin" ter organiziranju medijskih akcij za zaščito ogroženih kategorij in delavcev. Kurikulum zveni bolj levičarski kot ga ima Luka Mesec.

 

Usklajevanje skupnega programa med Levico in CasaPound bi sicer naletelo tudi na resne ovire. Medtem ko je program Levice inkluziven, CPI poudarja, da morajo omenjene pravice biti na voljo Italijanom, ki bi morali imeti prednost pred tujimi državljani in nikakor ne imigrantom, ki jih gibanje zavrača in bi jih sistematično pošiljajo nazaj v države, iz katerih prihajajo. CPI tako izrecno zagovarja "ustavne spremembe in predpise, ki vsem italijanskim državljanom zagotavljajo prednost pri dostopu do storitev, ki jih ponuja socialna država na področju šole, zdravstva, gospodarske in stanovanjske pomoči". Levica bi pravice dodelila vsem in bi nudila tudi brezplačno dodatno jezikovno in drugo izobraževanje za otroke in mladostnike drugih narodnosti. Pripadnikom narodnosti drugih republik nekdanje Jugoslavije bi s spremembo ustave omogočila ohranjanje jezika in kulture.

 

CPI ima tudi drugačen (nazadnjaški) pogled na vlogo ženske v družbi. Program predlaga uvedbo dodatkov, ki bi ženskam, ki se želijo posvetiti družini, omogočili, da ostanejo doma in spodbude za višjo rodnost, "proti izginotju Italije". Program SDS dokaj splošno omenja kot cilja večjo rodnost in boljše demografske trende v Sloveniji.

 

Ne glede na zgoraj omenjene (pomembne) razlike, ni dvoma, da je v programu Levice in CPI veliko skupnih točk glede dohodkovne in socialne politike.

 

 

Isti, isti, isti…

 

Zgoraj omenjene poudarke na skupnost in na kolektivno dobrobit naroda sem zaznal, ko sem se v Italiji in Sloveniji pogovarjal z nostalgiki fašizma ali komunistične Jugoslavije. Pri nas se pogosto pozablja da - na žalost - še vedno precej Italijanov na fašizem ne gleda kot na brutalen sistem, ki je v imenu diktatorja izvajal nasilje nad narodom in manjšinami. Tudi slovensko.

 

Benito Mussolini v Italiji še danes marsikje velja za pozitivno zgodovinsko osebnost.

 

 

Kot otrok sem odraščal v prepričanju, da je fašizem absolutno zlo in da so fašisti posledično brutalni nasilneži. Zato sem bil presenečen, ko sem kot najstnik preživel dva tedna v italijanski bolniški sobi s petimi moškimi in naletel na popolnoma prijazne in simpatične ljudi, ki so zagovarjali fašizem. Med politično debato je padla beseda "buonanima" (dobra duša), s katero Italijani, ironično ali tudi ne, kličejo Mussolinija. Razpravljali so, kako je bilo "quando c'era Lui" (ko je bil On). Prve pohvalne besede so bile previdno izrečene v kontekstu, "saj vem, da je bil negativec, ampak … " Ker ni bilo nasprotovanja, so se hitro opogumili in nadaljevali približno takole:

 

- Treba je priznati, da je v tistih časih bil red, ne pa takšen kriminal kot danes.

 

- Roko na srce je za razvoj države veliko naredil. Infrastrukturo je gradil, vlaki so bili točni.

 

- Moj oče, ki ni bil fašist, pravi, da Italijani nismo nikoli tako dobro živeli kot takrat.

 

- Ja, s socialnega vidika se mu ne more nič očitati. Bolnice, šole za vse… Spominjam se, kako sem se lepo imel, ko sem bil "Balilla" (član mladinske fašistične organizacije).

 

- Kljub vsem napakam je treba priznati, da je imel občutek za malega človeka. Današnji politiki pa gledajo samo na lastno rit.

 

- Ko že omenjaš napake, če res premislimo, je bila edina resna napaka vstop v vojno na strani tistega norca Hitlerja …

 

- Res, ampak vprašanje je, če tudi to lahko ocenimo za napako. Če upoštevamo zgodovinski kontekst namreč …

 

- No, ja, res je nekatere krivično preganjal, ampak bili so pač drugi časi … V glavnem pa, če nisi težil, si lahko kar lepo v miru živel.

 

- Kakorkoli že, bil je nedvomno velika zgodovinska osebnost, tega ne more nihče zanikati …

 

 

Zveni znano?! Ljudje so imeli lepe spomine na življenje v mladih letih, kakor pri nas ("Tito, diktator naše in vaše mladosti"). V Italiji mnogi verjamejo, da je do vojne "večina" pod ducejem dobro živela. Trpele so manjšine, bodisi politične ali nacionalne (slovenska) in tuji okupirani narodi. Vendar to povprečnega služnega državljana ni posebej motilo, ker mu je bilo mar za demokracijo in so bile človekove pravice zelo relativna kategorija. Če njemu osebno ni bilo nič hudega, potem režim že ni bil tako slab. Na žalost isto logiko uporabljajo mnogi, ki so živeli pod komunizmom.

 

 

Von Hayek: "Fašizem je faza, ki se doseže potem, ko se je komunizem izkazal za iluzijo."

 

Vendar komunizem ni fašizem, kar bomo v naslednjem prispevku še bolj poudarili. Imata pa toliko skupnega, da pri državljanih poskušata izoblikovati podobno formo mentis. Oba kolektivistična sistema na deklarativni ravni vladata v imenu "malega" človeka. Enako velja za programe pravnukov komunizma in fašizma, Levico in CasaPound. Podobnost med njima ni naključna kurioziteta, temveč ima močne korenine v ideologijah njunih pradedov. Skok iz komunizma v fašizem sploh ni tako velik, kakor se zdi, kar nam dokazuje tudi močna rast ekstremnih desničarjev v bivši (komunistični) vzhodni Nemčiji. Zato nas mora skrbeti tako rast skrajno desnih kot skrajno levih strank in gibanj v Evropi. Pavšalno rečeno: ko skrajnolevičarski viziji sveta dodamo notranjega (imigrante) ali zunanjega (druga država) sovražnika, dobimo fašizem ali nacionalsocializem.

 

To pa bo že tema zadnjega prispevka.

Nazaj