Portal Plus

Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!

Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in celotno kolesarsko srenjo, bi se drugače pretvoril v "športno jezo", če Pogačar ne bi bil naš in bi Rogliča premagal kakšen Porte, Landa ali kdo drug. Čustva, ki jih gojimo do medijsko izpostavljene osebe, so pogojena s količino informacij o njej in predznaku poročanja, kar potem upoštevamo pri svojih pričakovanjih. Glavni problem torej ni, da se ne bi zavedali situacije in ne bi razumsko znali presojati argumentov. Problem je, da se večinoma odločamo s čustvi, razum pa več ali manj uporabljamo zgolj zato, da svoje odločitve opravičimo. Čustveno smo torej zmago želeli in mnogi tudi že pripisali Primožu Rogliču, po končnem razpletu pa moramo nekako razumsko opravičiti, zakaj smo veseli (tudi) za Tadeja Pogačarja ...

21.09.2020 22:15
Piše: Edvard Kadič
Ključne besede:   Tour de France   kolesarstvo   Tadej Pogačar   Primož Roglič   zmaga   dirka   mediji   pozornost

Ti je hudo, ker ni zmagal Roglič? Privoščiš Pogačarju, privoščiš Rogliču, mogoče za odtenek manj Pogačarju, vseeno pa ... cela reč in ne, nisi edini oziroma edina s takšnimi občutji.

Bodimo si že na začetku vsaj o dveh stvareh popolnoma na jasnem. Prvič, Tadej Pogačar ne bi mogel zmagati s samo tisto eno etapo, ko je od Rogliča prevzel rumeno majico, če ne bi že prej odlično vozil, zbiral sekunde, napadal in dal vse od sebe. Povedano drugače, če si zmage ne bi zaslužil. Drugič pa, Primož Roglič je vrhunski šampion, elita elite v kolesarskem svetu in vsakdo med nami ter verjetno kar 99,99 % svetovne kolesarske elite takoj zamenja svojo uvrstitev na Tour de France z njegovo.

 

Kaj se nam je torej zgodilo, da se počutimo, kot da je bilo Rogliču nekaj vzeto? Nekaj, kar mu je po našem pripadalo? Da moramo, ob grenkih (?!) čestitkah Rogliču, zraven obvezno zapisati tudi nekaj pozitivnega o Pogačarju? Občutja, ki jih čutimo ob razpletu dogajanja na veliki kolesarski dirki po Franciji, so posledica naših pričakovanj. Pričakovali smo, da bo Roglič v enakem slogu zadeve pripeljal do konca in okronal svojo življenjsko zgodbo, ki je, roko na srce, res primerna tudi za kakšen dober igrani film. Športnik po duši postane skakalec, grozovito pade, se po padcu fizično in mentalno pobere, zaide v kolesarstvo in stopi na zmagovalne stopničke kolesarske dirke vseh dirk. Če k temu dodamo še njegove osebnostne lastnosti, ki so posebej prišle do izraza v zaključku omenjene dirke, se scenarij za športno filmsko uspešnico piše kar sam.

 

Po drugi strani pa priznam, da o Pogačarju kaj veliko več od tega, da prihaja iz Komende, ne vem. Mogoče zgolj zato, ker se ne zanimam preveč za kolesarstvo, verjetno pa predvsem zato ne, ker o njem mediji preprosto niso poročali toliko kot o Rogliču. Medijska izpostavljenost pač rojeva pričakovanja, ki pa imajo lahko pozitivni ali negativni predznak.

 

Pri medijsko zelo izpostavljenih ljudeh sčasoma dobimo občutek, da jih poznamo, da jih razumemo, z njimi simpatiziramo, ali pa jih odklanjamo. Konec koncev, če o nekomu ves čas slišimo npr. le slabe stvari in nismo z njim v neposrednem stiku (kot je to v Sloveniji primer denimo s politiki), si bomo o njem pač mislili slabe stvari. Kot radi rečemo, tam kjer je dim, je blizu tudi ogenj, če so tako povedali na televiziji ali zapisali v časopisu, potem zagotovo nekaj je na tem.

 

Vendar pa temu ni nujno vedno res tako. Mediji namreč lahko tudi načrtno o nekom poročajo dobro oziroma slabo. Pri načrtno negativnem poročanju o nekom pogosto sploh ne gre za nekakšno sovraštvo do izpostavljene osebe. V večini primerov gre le za antipatijo novinarja ali urednika, ki (nehote?) o posamezniku navaja le negativne vidike ali dogodke, pozitivnih pa ne. V skupnem se potem ustvarja slika, kot da gre za negativca. Pomislite na kakšnega prvokategornika na naši politični sceni, ki ga ali jo res ne marate in se vprašajte, zakaj ga ali jo voli tako veliko ljudi? So njegovi ali njeni podporniki res norci ali gre za volilno prevaro? Močno dvomim v prvo in v drugo.

 

Prav tako pa mediji lahko o nekom poročajo več ali manj le pozitivno in prav športniki so čudovit primer. Štukelj, Križaj, Svet, Kozmus, Maze, Dragić, Dončić, Prevc ... in seveda Pogačar in Roglič. Vrhunski športniki, veliki ljudje, veliki rezultati. Ob tem pa izpuščamo novice o vseh zdravstvenih, finančnih in drugih. težavah ter seveda o bremenu pričakovanj, ki so ga morali ali pa ga nekateri še vedno nosijo v svoji karieri, ki ga nanje nalagamo navijači ob športnih prireditvah in pred televizijskimi ekrani.

 

Rogličeva zgodba res kar naravno kliče po pozornosti, ki se pokriva seveda tudi z vrhunskimi rezultati. Brez slednjih vse skupaj sploh ne bi imelo pravega smisla. Pričakovanja so se tako gradila celo dirko in upravičeno smo si zanj želeli končno zmago. Medijski čas, ki je bil namenjen Rogliču, je bil res velik. Lep del dirke je imel rumeno majico, njegova ekipa je vrhunska, pa še Slovenec je.

 

Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in celotno kolesarsko srenjo, bi se drugače pretvoril v "športno jezo", če Pogačar ne bi bil naš in bi Rogliča premagal kakšen Porte, Landa ali kdo drug.

 

Pričakovanja, ki se rojevajo ob spremljanju medijsko izpostavljenih oseb, nas lahko hitro spravijo v slabo voljo, včasih tudi v dejanja, ki nam niso nujno v čast. Od opravljanja, blatenja po socialnih omrežjih, škodljivega aktivizma (promocija raznih teorij zarot ali pripisovanja dejanj osebam, ki jih niso storile) pa vse do skrajnih nasilnih dejanj.

 

Čustva, ki jih gojimo do medijsko izpostavljene osebe, tj. do nekoga, ki ga ne poznamo osebno, so skratka pogojena s količino informacij o tej osebi in predznaku poročanja o njem ali njej, ki ga potem upoštevamo pri svojih pričakovanjih. Glavni problem torej ni, da se ne bi zavedali situacije in ne bi razumsko znali presojati argumentov. Problem je, da se večinoma odločamo s čustvi, razum pa več ali manj uporabljamo zgolj zato, da svoje odločitve opravičimo. Čustveno smo torej zmago želeli in mnogi tudi že pripisali Rogliču, po končnem razpletu pa moramo nekako razumsko opravičiti, zakaj smo veseli (tudi) za Pogačarja.

 

Dejstvo je, da sta zmagovalca oba. Pogačar zlat, Roglič srebrn, čestitke pa seveda obema.

Nazaj