Portal Plus

Jože Mencinger in njegov sin Tomaž dolgujeta študentom 73.000 evrov

Jože Mencinger je v zadnjem trenutku pred stečajem prijavil neko pogojno terjatev do Delikatese, jo konvertiral v lastništvo, s tem pridobil glasovalne pravice, Delikateso pa na ta način v ključnem trenutku rešil nadzora stečajnega upravitelja, ki bi revidiral posle njegovega sina in imel celo možnost razveljavitve že sklenjenih poslov. Delikatesa, ki je eden izmed treh največjih neplačnikov študentskega dela je sicer v večinski lasti sina Jožeta Mencingerja - Tomaža Mencingerja.

07.10.2014 23:19
Piše: Boris Meglič

Jože Mencinger v povsem enaki maniri kot Boško Šrot, Igor Bavčar ter Igor Lah, za nastalo situacijo krivi banke in ne vidi nikakršne odgovornosti v lastnih ravnanjih ali pa idejah, ki jih zastopa. Foto: www.mediaspeed.net

Spomnimo: Managerji kot je Mencinger, Šrot, Kordež, Bavčar in drugi so odjetja prevzemali tako, da so preko prijateljev dobili bančni kredit, ki so ga odplačevali z dobičkom tega podjetja, ki so ga ravnokar prevzeli s tem kreditom. To pomeni, da so vsa podjetja zadolžili za toliko, kot so bila vredna, ker sami niso imeli bistvenega premoženja. (Ta primitiven "know-how" je sicer deloval samo zato, ker smo Slovenci zahtevali gradualizem.)

 

Študentje so dodobra izkusili, kaj v resnici pomeni managerski prevzem po Mencingerjevo, katerega cilj je gospodarstvo v rokah slovenskih izbrancev. Mencinger je namreč tudi idejni strateg in glavni zagovornik modela managerskih prevzemov, kakršnemu smo priča v primeru Delikatese. Temu modelu prevzema se od nekdaj očita, da so se lahko okoriščali le prijatelji politikov in vplivnežev, ki so opustošili gospodarstvo. 

Tomaž Mencinger, sin znanega ekonomista Jožeta Mencingerja in prvi mož Delikatese, študentom sporoča, da bodo po letu dni čakanja, na svoje že zaslužene plače čakali še približno tri leta, takrat pa naj bi le prejeli plačilo, a zgolj polovico. Preostale polovice pa nikoli, saj je Delikatesa po neuspešnem, čeprav "učbeniško izvedenem" managerskem prevzemu, kot je to zagovarjal Jože Mencinger, v prisilni poravnavi in je s 73.000-evrskim dolgom do študentov med največjimi tremi dolžniki do študentov v državi.

 

Ne glede na to, da Mencinger študentom le obljublja izplačilo že pred več kot letom dni zasluženih plač in čeprav le polovico, saj je Delikatesa zaradi Mencingerjevega poizkusa uničujočega prevzema popolnoma uničena, je jasno, da študentje ne bodo dobili niti toliko, saj bo zaradi razmer, ki v tem obdobju vladajo v gospodarstvu, premoženje zavožene Delikatese le še kopnelo. Dolg v višini 4,9 milijona evrov, ki so ga v postopku prisilne poravnave prijavili upniki pa ne in bo le malo verjetno poplačan. Tako naj bi študentje, ki jim Mencingerjevi dolgujejo 73.000 evrov, svoj denar v najboljšem primeru prejeli šele čez 3 leta. In še to zgolj polovico.

 

To je izkušnja, ki so jo študentje dobili ob poslovanju z najbolj vplivnim ekonomistom v Sloveniji.

 

 

Mencinger v zadnjem trenutku prijavil 328.000-evrsko pogojno terjatev do Delikatese in sina rešil revizije stečajnega upravitelja, s tem pa tudi revizijo nastanka dolga Delikatese do njega samega

 

S tem, ko je Jože Mencinger 200.000 evrov terjatve do sinove Delikatese konvertiral v lastniški delež, je povečal svoje glasovalne pravice za količnik, ki ga določa zakon.  S tem, ko je bila izglasovana prisilna poravnava, je Mencinger namreč izključil možnost stečaja, s tem pa tudi možnost, da stečajni upravitelj razveljavi vse posle, sklenjene v zadnjem letu.  

 

Ob tem blagodejnem učinku vpliva, ki si ga je na ta način v Delikatesi zagotovil Jože Mencinger, se pojavlja vprašanje, kako je v resnici sploh nastal dolg Delikatese do Jožeta Mencingerja. Razlika med prisilno poravnavo in stečajem je namreč ta, da prisilno poravnavo vodi obstoječi direktor – v tem primeru Mencinger, medtem ko bi stečajni postopek vodila tretja oseba, nekdo neznan. Odgovor na vprašanje, ali je Mencingerjeva terjatev v višini 328.000 evrov zgolj fiktivna in ali služi zgolj prikrivanju spornega poslovanja Delikatese d.d., bo tako ostal jasen le družini Mencinger. 

 

 

"Delikateso so uničile banke!"

"Banke so krive, da podjetja (kot je Delikatesa, op.p.) zaidejo v plačilno nesposobnost," pojasnjuje oče prvega moža Delikatese Tomaža Mencingerja in solastnik Delikatese – Jože Mencinger. "Ker niso hotele dajat novih kreditov," pojasni Mencinger, in niti ne zato, ker bi hotele posojen denar nazaj, kot bi morda kdo pomislil. Dokler so banke dajale kredite, pove Mencinger, je vse šlo. Zaustavilo se je, ko so banke s kreditiranjem prenehale, je še dodal. 

 

 

Delikatesa je narkomansko podjetje

 

"Problem je v tem, ker več ne dobijo kreditov, ker se je kreditna masa blazno ustavila. Krivda pa je nastala takrat, ko smo začeli reševat krizo s protitajkunsko gonjo, ki je uničevala podjetja, ne pa tajkunov," pravi Jože Mencinger. Kam štejemo njegovega sina Tomaža, ki je managersko prevzel Delikateso, pa nam arhitekt managerskega prevzemništva profesor Jože Mencinger ne pove.

 

"Do krize, recimo do leta 2008, so banke dajale predvsem kratkoročne kredite in te kredite v nedogled obnavljale. Po tem pa se je vse spremenilo čez noč. To je podobno, kot če je kdo zasvojen z drogo, potem pa mu drogo vzameš, po tem pa zaradi tega nastane krč. In to se je zgodilo," je pojasnil Jože Mencinger, ki ni vedel, da govorimo o njegovi Delikatesi.

 

 

Neplačniki so žrtve zatečenega stanja

 

Na naše vprašanje, ali je neplačništvo lahko posledica slabe kreditacijske politike oziroma prevelike želje po tem, da bi se prevzemalo oziroma lastninilo podjetja zgolj ali pa predvsem preko bančnih kreditov, Mencinger odgovarja, da vsekakor in doda, da so tudi neplačniki le žrtve zatečenega stanja. 

 

 

Zaključek

 

Na podlagi dejanj torej lahko ugotovimo le, da Jože Mencinger v povsem enaki maniri kot Boško Šrot, Igor Bavčar ter Igor Lah, za nastalo situacijo krivi banke in ne vidi nikakršne odgovornosti v lastnih ravnanjih ali pa idejah, ki jih zastopa. 

 

Mencinger pri tem pozablja, da so morda krivi tudi jari managerji, ki nikoli ne bi znali pojasniti, s kakšnim delom se ustvari recimo milijardno premoženje za prevzem največjih slovenskih podjetij. Takšni, ki so pred 20 leti začeli kot uradniki, kot na primer Boško Šrot, in v teh letih uradništva zaslužili za prevzem največjega, milijardnega koncerna v državi. To so tisti, ki so v želji in pohlepu, da postanejo lastniki podjetji, ki jih vodijo, najeli prevelike kredite, ki so jih obesili za vrat najprej delavcem, potem trgu, torej nam, za tem državi.

 

Ker Jože Mencinger skriva poreklo svojega 328.000 evrov visokega zahtevka, sumimo, da obstaja tudi možnost, da gre za fiktivno terjatev, s pomočjo katere se je izglasovala prisilna poravnava, ki je preprečila stečaj. Tega, ali gre za fiktivno terjatev ali morda celo kaznivo dejanje, ne moremo ugotoviti, ker nam Jože Mencinger to skriva, nadzora stečajnika pa prav zaradi tega ne bo. Ta terjatev mogoče pojasni tudi to, zakaj je bil Jože Mencinger edini kandidat za evropskega poslanca, ki ni želel razkriti svojega premoženja. 

Nazaj