Portal Plus

Zastarel socialistični zdravstveni sistem onemogoča organizacijo zdravstvenega varstva tako, da bi bili učinkoviti. Spremenimo ga že enkrat!

Stranke so trenutno še vedno preveč vsaka na svojem bregu, da bi bile sposobne sprejeti skupni program, ki bi nam zagotavil uspešen zdravstveni sistem. Da je temu tako, se najbolje vidi na predvolilnih soočenjih. Skrbi me, da bodo tudi tokrat predlogi zakonov ostali tam, kjer so tudi danes - v predalih, v žolčnih debatah v javnosti in parlamentarni proceduri. Kot strokovnjak javnega zdravja z dolgoletnimi izkušnjami pa si želim, da parlamentarne stranke ta vozel presekajo tako, da se bodo med seboj dogovorile za sprejem novih zakonov ne glede na to, ali so koalicijske ali opozicijske. Javno zdravje in zdravstvo je stvar vseh strank, ne morejo se izogniti tej odgovornosti, ne morejo trmariti na svojih rešitvah v nedogled. Tu so potrebni kompromisi, ki bodo zagotovili dober in dostopen zdravstveni sistem v Sloveniji. Ni več časa za improvizacije in prelaganje odločitev na prihodnje čase. Če naslednja vlada v prvih dveh letih mandata ne bo nič naredila, bomo ponovno zamudili štiri leta za spremembe, ki so nujne.

10.04.2022 22:10
Piše: Milan Krek
Ključne besede:   volitve   stranke   Slovenija   parlament   Metka Paragi   Robert Golob   OECD   Matjaž Han   upravno sodišče   Milena Miklavčič  

Naš molk je deden, vsaj tako bi nas podučila epigenetika. Naredimo končno nekaj, da ne bo več deden. Nehajmo molčati, da bodo lahko govorili naši otroci, vnuki in pravnuki.

Tudi tokrat ne morem mimo grozot, ki se dogajajo v Ukrajini, mimo nemoči vseh svetovnih diplomacij in Združenih narodov, ki nikakor ne morejo ustaviti spopadov. Spopadi so zaradi zmogljivosti modernega orožja in nečloveškega ravnanja vojakov neznosno kruti. Mar so države vsa ta leta zaman gradile multilateralo, kje so vsi diplomati, kam so odšli? Nikogar ni, ki bi ustavil to morijo. Sedaj so začeli na veliko obiskovati Kijev tudi drugi politiki - ne le naš predsednik vlade -, morda bo to prineslo pogoje za mir, čeprav vse kaže, da bo to stanje trajalo še več mesecev. Kam so šla etika, spoštovanje človeka, otrok in žensk in narave, saj tudi ta trpi ob neznosnih eksplozijah, ki parajo ušesa prebivalcev, ki so ostali v Ukrajini? Onesnaževanje okolja je pošastno in ker onesnaževanje ne pozna meja, ga bo nekaj prineslo tudi k nam. Končajte že to tragedijo čimprej, takoj, danes, ker jutri bo morda prepozno!

 

 

***

 

V Sloveniji smo v predvolilnem času in kot zdravnika, ki se več desetletij ukvarja z javnim zdravjem, zanimajo predvsem teme s tega področja, zato jim rad prisluhnem in jih skušam malo bolj podrobno analizirati in odmisliti politične tone, ki jih ne manjka v tej kakofoniji predvolilnega boja. Spet ugotavljam, da se zgodbe ponavljajo iz mandata v mandat, iz predvolilne kampanje v predvolilno kampanjo. Strokovnjaki, ki se odločijo, da bodo stopili v politične škornje, bi morali vedeti in se zavedati, da so od tistega trenutka predvsem politiki in da ne vstopajo v politične vode zato, da se bodo maščevali za vse domnevne krivice, ki so jih predhodno doživeli, ampak da se morajo posvetiti potrebam ljudi.

 

V ta kontekst sodi zapis gospe Metke Paragi na njeni Facebook strani. Gospe ne poznam, poklicala me je samo enkrat in povedala da zapušča Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hranoNLZOH (ni mi povedala, zakaj) in da bi se zaposlila pri nas. Kasneje, ko sem poslušal parlamentarno komisijo za covid v parlamentu, sem čisto po naključju izvedel, da je bila disciplinsko obravnavana in odpuščena. Tako kot vsakemu, sem tudi njej povedal, naj spremlja razpise za prosta delovna mesta in se prijavi, če bo mnenja, da ustreza delovnemu mestu. Od takrat me ni več poklicala. Sedaj pa berem njen zapis na Facebooku, v katerega vpleta tudi NIJZ:

 

"Sva dala pri pisanju vse svoje znanje v program zdravstva in sem prepričana, da je napisan za dobro pacienta in za dobro javnega zdravja. In v dobro vsega, so potrebne, med drugim, tudi številne reorganizacije rigidnih institucij, kamor sem spadala 30 let, tako na NLZOH kot NIJZ, če želimo res dobro pacientu in zlasti javnemu zdravju. In kar je najpomembneje, čimprej zamenjati vodilne vladi servilne kadre, ki so vladi in politiki omogočili marsikaj! Nikogar (skupaj s podrepniki) ne bomo spustili skozi. No pasaran!"

 

Tisti ki me berete, veste, da sem tako pri predsedniku Marjanu Šarcu kot predsednici Tanji Fajon odreagiral, ko sta grozila, da bosta zamenjala vodilne kadre na NIJZ, in odreagiral bom tudi sedaj, ker sem še vedno prepričan, da politiki ne smejo posegati v vodstvene strukture javnih zavodov (in Metka je postala političarka, zato velja zanjo popolnoma isto), in da zavodi delujejo v skladu z zakonodajo, po kateri se postavlja vodstva. Nikjer ne piše, da lahko to počnejo politični veljaki in grozijo z zamenjavo vodilnih na strokovnih in znanstvenih institucijah, še preden se podajo na volišča. Še več, mnenja sem, da bi se morale politične stranke zavedati, da to ni dobro za demokracijo in razvoj stroke in da bi morale člane in članice strank, ki tako nastopajo, vprašati po zdravi pameti.

 

Upam da bo predsednik stranke, ki ji pripada gospa Paragi, to tudi naredil. Nedopustno je, da si v predvolilnih nastopih in na spletnih mediji člani posameznih strank dovolijo takšen diskurs. Od njih bi pričakovali, da bodo zaščitili integriteto stroke, ne pa ji grozili z odstranjevanjem vodilnih kadrov iz institucij. In članica stranke se hvali z programom, ki sta ga, kot je moč razumeti iz zapisa, za tako obsežno področje, kot je zdravje, očitno napisali dve osebi. Lepo vas prosim, ali naj bo to politika stranke o zdravstvu, ki sloni na znanju in idejah dveh ljudi?! Potem pa se čudimo, kako je lahko tako v zdravstvu.

 

Politika že dolgo s preveliko lahkotnostjo govori o reformah v zdravstvu, ki so zelo obsežne, težke, dolgoročne in usodne za vse nas, ki živimo v Sloveniji. Navkljub obljubam se že leta ne premaknemo z mrtve točke. Glavna tema je, koliko zavarovalnic bomo imeli, koga je potrebno zamenjati - ne pa to, kaj bomo dobili dobrega od zdravstvenega sistema. Stranka, ki ji pripada gospa Paragi, je dala to področje obdelati dvema članoma in sedaj to prodaja gospa Paragi na Facebooku kot očiten dosežek. Sicer pa nič novega ne napiše, seveda so potrebne reorganizacije rigidnih struktur, ne napiše pa, zakaj so te strukture postale rigidne.

 

Pa naj (ji) jaz povem, zakaj: ravno zaradi dolgoletnega prevelikega vmešavanja politike v vodenje teh struktur, zaradi nezaupanja politike v stroko, ne moremo stopiti naprej. To ne dopušča stroki, da bi se organizirala tako, kot se zna, samo pustiti ji je treba. Sedaj pa gospa Paragi obljublja še zamenjave vodilnih. Seveda razumem, da bi hotela zamenjati direktorico NLZOH, ki ji je dala odpoved, toda ali je to zdaj zdravstvena politika strank, da tisti, ki je bil disciplinsko obravnavan, politično napada direktorja ustanove, ki ima zelo pomembno vlogo v slovenskem prostoru? Ali naj dovolimo, da si posamezniki lahko preko politične stranke omogočijo menjavo vodilnih strokovnjakov in direktorjev na nacionalnih institutih?

 

Odgovor je NE. Upam, da to razume tudi predsednik politične stranke, v kateri je gospa Paragi, in da bo zahteval, da se na ta način pač v Sloveniji, ki je demokratična država, ne sme in ne more obračunavati na osebni ravni s pomembnimi nacionalnimi institucijami. Najprej zato ne, ker institucije niso last politike, ki mora predvsem pomagati institucijam pri njihovem razvoju in ne zaradi nenehnih političnih zamenjav na čelu organizacij zavirati razvoj. To lahko govorim, ker že dve leti odpiram inštitut NIJZ javnosti, razvijam in dajem možnost razvoju stroke in konsolidiram NIJZ, da bomo kos vsem nalogam, ki jih imamo. Politiki, ki so konstruktivni in razumejo potrebe ljudi, bodo te institucije podpirali in se ne bodo vmešavali v njihovo vodenje.

 

 

***

 

"Upravno sodišče je izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da mora RTV Slovenija do izdaje pravnomočne odločitve v upravnem sporu upoštevati politično stranko Gibanje Svoboda kot stranko, ki je zastopana v državnem zboru", so sporočili iz stranke Roberta Goloba. Do sedaj je nekako veljalo, da so parlamentarne stranke tiste, ki so na volitvah nabrale dovolj glasov, da so lahko preko vstopnega praga vstopile v Parlament, ostale pa so bile neparlamentarne stranke.

 

Sedaj se postavlja tudi s pomočjo Upravnega sodišča novo pravilo, ki pravi, da če imaš v stranki parlamentarca, potem si parlamentarna stranka, pa četudi obstajaš samo dva meseca. Za to je dovolj že začasna odredba Upravnega sodišča, ki pa ne zagotavlja, da bo tudi končna odločitev sodišča taka, kot je odredba. Moteče je, da se sredi predvolilnega dogajanja spreminjajo pravila.

 

Če bi to vedele ostale neparlamentarne stranke, bi se potrudile, da bi dobile v svoje vrste vsaj začasno vsaj enega parlamentarca ali parlamentarko in s tem tik pred volitvami postale parlamentarne stranke! Tako bi lahko teoretično imeli 90 parlamentarnih strank. In tu je seveda pomemben tudi volilni prag. En poslanec seveda nikakor ni dovolj, da bi stranka prestopila parlamentarni prag in postala parlamentarna, tudi trije so kot izgleda premalo. Vprašanje je torej, kje je videlo sodišče razlog, da je dalo začasni status parlamentarne stranke gibanju, ki je komaj nekaj mesecev na političnem prizorišču? Torej nekomu, ki še ni bil parlamentarna stranka in ki šele vstopa na politično polje. In še nekaj, sodišče je izdalo začasno odredbo, o odredbah pa slovenska opozicija misli, da se z njimi ne sme vladati in urejati epidemije. No, zdaj vidite, da ko pa je začasna odredba v korist posamezni stranki, je kar zaželena in jo tolerirajo tudi opozicijski poslanci in politiki ...

 

Zdi se, da gre za neskončno lahkotnost odločanja o ključnih zakonskih in ustavnih določilih, ki urejajo volitve, volilni prag in pravico do parlamentarnega statusa. Nenazadnje bo nekdo postavil vprašanje, ali so tovrstni posegi v volilni proces ustavni. Kaj se bo zgodilo, če niso?! Kaj bo, če volilni postopki niso pravilni in bo posledično vprašljiv rezultat volitev?! To bo seveda lahko velik problem, ki bo nastopil po 24. aprilu, ko bodo nekatere stranke morda iskale najmanjše razloge, da volitve niso bile zakonite.

 

Kajti kar naenkrat imamo namreč v parlamentu stranke, ki so čez noč postale parlamentarne, čeprav še niti niso bile na volitvah, imajo pa v predvolilnem času iste pravice kot parlamentarne stranke. Na volitvah s kvoto poslancev, ki jih imajo, ne bi mogle vstopiti v parlament, saj bi morale preseči 4 % volilnih glasov. Volilna pravila so nekaj, česar se ne spreminja čez noč in še manj z odredbami, sploh pa ne začasnimi, ko se niti še ne ve, kakšna bo končna odločitev sodišča. Spremembe in posledice, ki bodo nastale zaradi te začasne odredbe, so lahko dolgoročne in zmanjšujejo zaupanje v naš volilni sistem.

 

 

***

 

Pa ostanimo za trenutek še pri resnični parlamentarni stranki, stranki socianih demokratov (SD) in njenemu poslancu Matjažu Hanu, ki meni, da bi moral biti parlament zrcalo družbe. Ugotavlja, da je v njem veliko populizma in da je politična kultura na nizki ravni. Seveda je Hanova in naša velika želja, da bi bil parlament zrcalo družbe, toda kako naj bo to, če poslanci niso naključno izbrani. Nasprotno, poslanci so najboljši izbor posamezne politične stranke. Stranke zbirajo svoje kandidate za poslance in s tem že naredijo ključni izbor, ki ni primerljiv s populacijo, in prvi pogojuje, da v parlamentu nikoli ne moremo imeti zrcalne slike družbe. Potem pa je tu še izbor nas, volilcev, ki stvar samo še bolj zapletemo. Na koncu imamo v parlamentu to, kar smo skozi volilni sistem lahko izvolili. Veste, gospod poslanec Matjaž Han, to niti slučajno ne more biti zrcalo družbe. Vseeno hvala za vašo idejo in za vaše upanje, ki pa se tudi v tokratnem parlamentu ne bo uresničilo, ker se preprosto ne more.

 

Tudi javno zdravje in zdravstveni sistem sta pomembni predvolilni temi. Javno zdravje skrbi za zdravje vseh prebivalcev Slovenije. Tudi v času covida smo skrbeli za vse in izvajali številne aktivnosti, da bi zmanjšali število okužb in umrlih. To nam je po raziskavah, objavljenih v tujih literaturah, dobro uspevalo, je pa zdravstvo nenehoma podvrženo kritiziranju ljudi, ki veliko premalo poznajo zdravstveni sistem, da bi ga lahko verodostojno kritizirali. Veliko o tem govorijo tudi na predvolilnih soočenjih. Seveda nam mora biti vsem takoj jasno, da zaradi majhnega števila zaposlenih zdravnikov in drugega osebja ne moremo narediti vseh nalog, število le-teh pa ni odvisno samo od zdravstva, ampak od nacionalne politike, ki se tudi kaže v številu medicinskih in zdravstvenih fakultet ter številu študentov. Seveda pa že leta ugotavljamo, da pri nas izobraženi kadri odhajajo v tujino, kjer so jih veseli, saj so dobro izobraženi, mi pa živimo v pomanjkanju kadrov.

 

Nedavno je bil NIJZ v enem od soočenj na eni od televizij okrcan, češ da ne moremo najti pacientov za dodatne programe za skrajševanje čakalnih dob. Resnica je popolnima drugačna in ne vem, zakaj je novinar ni predstavil. Na NIJZ kličemo ljudi iz čakalnih seznamov in jim ponudimo storitev, ki je bila organizirana z dodatnimi sredstvi in razpisi. V vzorcu 5300 po telefonu poklicanih bolnikov, ki smo jim ponudili storitev v dodatnem programu, jih je bilo samo 1300 pripravljenih sprejeti ponudbo, ostalih 4000 pa se je odločilo, da bodo čakali naprej na čakalni listi, samo da dobijo tiste terapevte, ki so si jih zaželeli.

 

Verjetno tega niste vedeli in ste začudeni. No, da bo stvar videti še bolj nemogoča, bo teh 4000 čakajočih ostalo na čakalnih listah, čeravno imamo v tem trenutku dovolj kapacitet, da bi ponudili vsem ustrezno storitev, a je nočejo sprejeti. In ne samo to, te osebe se bodo seveda štele med tiste, ki niso še dobile možnosti za vstop v program zdravljenja in bodo podaljševale čas na čakanje za zdravstveno storitev. Seveda smo predlagali, da se te čakajoče uvrsti na novo v čakalni sistem ali pa v čisto posebno vrsto. In ne boste verjeli, obstoječa socialistična zdravstvena zakonodaja nam tega ne dopušča. Zato ni čudno, da čakajo ljudje tako dolgo v čakalnih vrstah, med drugim tudi zato, ker se ne poslužujejo dodatnih programov, ki so jim na voljo. Pa smo spet tam kot vedno: zastarel zdravstveni sistem, star skoraj 30 let, onemogoča organizacijo zdravstvenega varstva tako, da bi bili učinkoviti. Spremenimo ga že enkrat!

 

Na enem od soočenj so predstavniki različnih strank predlagali različne rešitve za razreševanje problemov v zdravstvenem sistemu. Še najbolj zanimivo se je izrazila ena od udeleženk, da se problemi v zdravstvu nabirajo že tako dolgo, da je v zdravstvu že vse problematično. Lahko bi ji pritrdil, saj smo zaradi nenehnega odlašanja in prenašanja reševanja težav iz mandata v mandat prišli do te stopnje, da je vse en sam velik problem - ali bolje: izziv. Ko sem jih takole poslušal, me je bilo kar strah, da tudi v naslednjem mandatu zaradi velikih razlik med strankami glede reševanja problemov v zdravstvu ne bomo našli in izvedli učinkovite reorganizacije zdravstvenega sistema, čeprav časa za odlašanje ni več.

 

Zdravstveni sistem je tako kompleksen in neposredno zadeva vsakega od nas, da ga ni mogoče reševati samo po enem modelu, še posebej, če ga morda napišeta samo dva strokovnjaka. Potrebno je znanje velike skupine strokovnjakov in tudi prispevek laikov, uporabnikov sistema, da bomo lahko našli sprejemljive rešitve za izvajalce in uporabnike.

 

Naši politični veljaki so trenutno še vedno preveč vsak na svojem bregu, da bi bili sposobni sprejeti skupni program, ki bi nam zagotavil uspešen zdravstveni sistem. Da je temu tako, se najbolje vidi pri soočenjih. Skrbi me, da bodo tudi tokrat predlogi zakonov ostali tam, kjer so tudi danes - v predalih, v žolčnih debatah v javnosti in seveda tudi v parlamentu. Kot strokovnjak javnega zdravja z dolgoletnimi izkušnjami pa si želim, da bi parlamentarne stranke ta vozel presekale tako, da bi se med seboj dogovorile za sprejem novih zakonov ne glede na to, ali so koalicijske ali opozicijske. Javno zdravje, zdravstvo je stvar vseh strank, ne morejo se izogniti tej odgovornosti, ne morejo trmariti s svojimi rešitvami v nedogled. Tu so potrebni kompromisi, ki bodo zagotovili dober in dostopen zdravstveni sistem v Sloveniji. Trdim, da je pomembno znanje o javnem zdravju in organizaciji javnega zdravstvenega sistema, ki ga morajo imeti minister in njegovi najožji sodelavci. Ni več časa za improvizacije in ni več časa za prelaganje na čase, ki bodo šele prišli. Če v prvih dveh letih mandata ne bodo nič naredili, bomo ponovno zamudili en mandat za spremembe.

 

 

***

 

OECD ocenjuje, da večina držav, regij in mest ni bila dobro pripravljena na pandemijo iz več razlogov:

 

1. podcenili so tveganje, ko se je pojavil izbruh;

 

2. mnoge niso imele načrtov za krizno upravljanje za pandemije;

 

3. niso imeli osnovne zaščitne opreme, kot so npr. maske;

 

4. zmanjšali so javne izdatke in naložbe v zdravstveno varstvo (bolnišnice). Od začetka "velike recesije", ki jo je sprožila finančna kriza leta 2008, do leta 2018, se je število bolnišničnih postelj na prebivalca zmanjšalo v skoraj vseh državah OECD.

 

 

Sedaj je tudi že čas, da se ozremo nazaj na začetek epidemije in presodimo, kaj bi lahko bilo bolje, kot je bilo. Uspešnost spopada z virusom je bila veliko večja v državah, kjer je bila dostopnost do zdravstvenega varstva visoka. Dostopnost pa je bila odvisna tudi od števila bolnišničnih postelj, od postelj na intenzivni terapiji in negi ter od osnovnega zdravstva. Veliko je bilo odvisno tudi od gostote in razporeditve zdravstvenih delavcev ter kakovosti bolnišnične opreme. Tu se je slovenski zdravstveni sistem sicer obnesel izredno dobro ob vodenju in koordiniranju s strani interdisciplinarne strokovne skupine, ki je bila posvetovalni organ Ministra za zdravje. Nenehoma (tudi ponoči, tudi med prazniki ter ob sobotah in nedeljah) je skupina iskala rešitve in prilagajala sistem aktualnim potrebam, kar je omogočilo hitro pomoč obolelim, ki nikoli niso čakali v vrsti pred bolnišnico, kot se je to dogajalo v sosednji Italiji in Španiji ter še kje v svetu. Nikoli nismo vozili naših bolnikov na zdravljenje v tujino, kot je to počela veliko bogatejša Nizozemska. Za naše bolnike smo odlično poskrbeli tudi ob največjih obremenitvah zaradi visoke etičnosti naših zdravstvenih delavcev. Ne glede na vsa njihova prizadevanja so jih nekateri mediji obravnavali "za nagrado" zelo grdo, že kot nekakšne vojne dobičkarje.

 

Epidemiologi in drugi specialisti javnega zdravja smo bili del tega sistema in le tesno sodelovanje z drugimi strokovnjaki je omogočilo oblikovanje ustreznih interdisciplinarnih rešitev za aktualne epidemiološke razmere, ki so se spreminjale iz dnevna v dan, iz tedna v teden. Mnenje nekaterih posameznih epidemiologov, ki niti niso sodelovali v aktivnostih (in ki se je začelo širiti kot nekakšna recitacija), češ da bi morali voditi epidemijo epidemiologi, je deplasirano. Saj ti komentatorji niti niso mogli oziroma ne morejo realno ocenjevati razmer, ker jih ni bilo videti v akciji v času epidemije, potem pa so začeli pametovati kot generali po bitki.

 

Vodenje kompleksnih aktivnosti v zdravstvenem sistemu in v celotni družbi zgolj z epidemiologi bi nas zlahka zapeljalo v napačne smeri. Nujna je bila širša koordinacija, pri kateri so sodelovale različne stroke: razvili smo inovativen, uspešen, prilagojen in tudi edino pravi pristop, da smo bili lahko ob tolikem nagajanju in nasprotovanju mnogih, tudi opozicijske politike in neparlamentarnih strank ter različnih skupin vseeno uspešni v spopadu z epidemijo. Bili bi lahko še veliko boljši, če vsakemu ukrepu ne bi nenehno nasprotovali - tudi takšni posebneži, ki še danes ne priznavajo virusa.

 

Seveda bi imeli veliko manj mrtvih, če bi cepljenje potekalo tako, kot smo načrtovali, a smo imeli trdovratne nasprotnike, ki so preko medijev in družbenih omrežij mešali glave ljudem in izražali celo grožnje s smrtjo tistim, ki smo bili vključeni v pripravo ukrepov. Pod tako hudimi pritiski je bilo zelo težko delati. Junija, julija in avgusta 2021 sem javnosti večkrat na novinarskih konferencah jasno povedal, da bo večina smrti v jeseni nastopila zaradi necepljenja. Žal je bilo res tako. Če bi se precepili v visokem deležu, bi imeli po izračunih vsaj 1987 smrti manj. Tako bi imeli danes 5537 umrlih in ne 7425.

 

Seveda bi bili potem veliko boljši tudi v svetovnih razvrstitvah. Na Worldmetru bi bili na 34. mestu po številu umrlih na milijon prebivalcev in ne na 14. mestu, kot smo sedaj. Seveda bi bili tudi bistveno bolje uvrščeni med državami EU, kjer trenutno zasedamo glede na visoko število zbolelih v Sloveniji dobro 14. mesto glede na presežne smrti, verjetno bi bili med prvimi desetimi članicami. Če pa bi imeli urejen sistem domov za ostarele (DSO), za katere smo v preteklih desetletjih slabo skrbeli, bi imeli še veliko manj umrlih, saj je samo v DSO, kjer preživlja tretje življenjsko obdobje okoli 20.000 starejših prebivalcev, umrlo kar 2611 oseb. Spet se je pokazalo, da se neupoštevanje znanosti in strokovnih dognanj vedno pokaže kot slaba izbira.

 

 

***

 

V tedniku Reporter je svoje mnenje o Slovencih podala Milena Miklavčič, ki pravi, da smo tiho, ker so nas starši učili, da je najbolje, če se brigamo zase, druge pa pustimo na miru. Draga Milena, sva skoraj ista generacija, rojena staršem, ki so preživeli drugo svetovno vojno, aretacije po vojni, Goli otok in vse stiske tistega časa. Najini starši so se naučili molčati, sicer so drugi poskrbeli, da niso mogli več govoriti. Zato so v skrbi za naše preživetje molčanja učili tudi nas. Kot istrski zdravnik pa vem, da so se Istrani še veliko prej naučili molčati, saj jih je molčanja naučil že neusmiljeni fašizem. Zato me starejši domačini niso spustili v hišo niti kot zdravnika, dokler niso preverili pri svojih otrocih, da sem res zdravnik. Spomini na preteklost so bili prehudi, da bi kljub potrebi po nujni medicinski pomoči spustili v hišo neznanca, četudi je oblečen v belo haljo, ima stetoskop okoli vratu, zdravniško torbo v roki in prihaja iz bele katrce z rdečim križem na vratih ter sireno na strehi. 

 

Milena, imaš prav. Naš molk je deden, vsaj tako bi nas podučila epigenetika. Naredimo končno nekaj, da ne bo več deden. Nehajmo molčati, da bodo lahko govorili naši otroci, vnuki in pravnuki. A svet se zopet nevarno obrača v smer molka in nasilja. Ali se bomo sposobni izviti iz tega krča?

Nazaj