Portal Plus

Zgodovinska zmaga, zgodovinski poraz in zgodovinska priložnost za rdeče-črno koalicijo

Nedeljske volitve so presenetile trikrat: s prepričljivo prednostjo zmagovalne stranke pred konkurenco, z visoko volilno udeležbo in z revolucionarnim zmanjšanjem števila parlamentarnih strank. Če se stranki Levica ne bi uspelo prebiti v parlament, bi imeli rezultat, kakršnega bi nam prinesel tudi doslej že večkrat predlagani dvig parlamentarnega praga s 4 na 6 odstotkov. Da bo v Državnem zboru prvič v zgodovini le pet strank, seveda ni slabo, saj smo se končno znebili majhnih, izsiljevalskih strank, ki so skoraj trideset let zaznamovale koalicijske vlade na obeh političnih polih.

25.04.2022 06:55
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   volitve   Gibanja Svoboda   SDS   Robert Golob   Janez Janša   vlada   Državni zbor   Luka Mesec   Tanja Fajon   SD   Levica

Foto: Posnetek zaslona

Če Janez Janša ne bo v nekaj dneh ponudil svojega odstopa, bodo morali to v stranki sprožiti drugi. Po skoraj tridesetih letih vodenja stranke in slabem volilnem rezultatu je samoumevno, da se dostojanstveno upokoji.

Tisti, ki so pričakovali zmago Gibanja Svobode, se niso ušteli, saj je Robert Golob za skoraj 11 odstotnih točk premagal Janševo stranko SDS, ki jo čaka opozicija. V državni zbor so se ob zmagovalki in poraženki volitev tokrat uvrstile le še tri stranke: Nova Slovenija, SD in - za las je šlo - stranka Levica. Tudi slednja bo skoraj zagotovo končala v opoziciji, kar ji je glede na dosedanje izkušnje in preteklost tudi najbolj pisano na kožo. Golob v vladi ne bo želel "težkih" strank, ki bi ga preveč obremenjevale s svojimi agendami. Tudi množina je tokrat odveč, saj Gibanje Svoboda dejansko potrebuje le nekaj glasov dodatne podpore za Golobovo mandatarstvo oziroma izvolitev vladne ekipe. Če njegovim 41 poslanskim mandatom prištejemo oba manjšinska poslanca, potrebuje de facto le še dva glasova podpore. Toda takšno taktiziranje bi bilo preveč tvegano, zato je skoraj gotovo, da bomo tudi tokrat dobili koalicijsko vlado, a s to pomembno razliko, da v njej ne bodo tri, štiri ali celo pet strank, temveč najverjetneje zgolj dve.

 

Če odštejemo SDS in Levico, ki nista Golobov "cup of tea", nam ostaneta le še Nova Slovenija in Socialni demokrati (SD). Obe stranki bi si zagotovo želeli v vlado, še posebej SD, ki še enega mandata v opoziciji verjetno ne bo preživela, kajti tam jo bo dobesedno požrla Levica. Taktično oziroma strateško bi bilo torej za Goloba pametneje skleniti dogovor z Novo Slovenijo in s tem prvič po letu 1991 od oblasti hkrati odrezati obe najstarejši politični stranki, tj. SD in SDS. Takšna odločitev bi bila brez dvoma zgodovinska in v duhu nedeljskih volitev. Nenazadnje sta prav SD in SDS v vseh teh letih s svojimi omrežji postali leglo klientelizma in korupcije, posebej v javnem zdravstvu.

 

"Prijateljskih" pozivov Golobu, naj se ne "odreče" socialnim demokratom, ne bo manjkalo, levo omrežje bo silovito pritiskalo nanj, naj "ne pozabi, kdo ga je pripeljal na oblast" in s podobnimi svarili. Če bo zmogel in bo obdržal pobudo v svojih rokah, potem je pot do zgodovinske koalicije med zmerno levo in desno sredino odprta. Pakt med Golobom in Toninom bi bil za Slovenijo enkratna priložnost, da se temeljito prevetri politika, predvsem pa da iz nje odstopijo tisti politiki, ki so že predolgo na oblasti. Luka Mesec je nemudoma ponudil odstop, kar je edina pravilna poteza. Za Tanjo Fajon še čakamo, vsekakor pa bo najbolj zanimivo dogajanje v SDS, kjer bodo morali slej ko prej odpreti vprašanje odgovornost svojega predsednika za hud poraz na volitvah. In če Janez Janša ne bo v nekaj dneh ponudil svojega odstopa, bodo morali to v stranki sprožiti drugi. Po skoraj tridesetih letih vodenja stranke in slabem volilnem rezultatu je samoumevno, da se tudi Janša dostojanstveno upokoji.

 

Od včeraj dalje je torej Robert Golob trn v peti mnogim levim kot tudi desnim lobistom in prišepetovalcem. Zgodilo se je namreč natanko to, česar so se oboji bali: njegova zmaga je izraz splošnega razpoloženja med ljudmi, ki so siti starih strank in enih in istih obrazov. Skoraj 70-odstotna volilna udeležba je svojevrstna potrditev tega; ljudje so želeli spremembo in glas za Goloba je bil v bistvu glas proti dolgoletnemu političnemu establishmentu tako levice kot tudi desnice. Janša je resda na prvi pogled največji poraženec volitev, a samo zato, ker je izgubil oblast in skoraj ni nobene možnosti, da bi prišel v vlado. A poraženka je tudi levica, kajti kar tri njene stranke so izpadle iz parlamenta. Lista Marjana Šarca (LMŠ) sicer le za nekaj desetink odstotka. Bolj slabo jo je odnesla Stranka Alenke Bratušek (SAB), ki ni prejela niti treh odstotkov, medtem ko je smrtni udarec doživela upokojenska stranka (DeSUS), katere poslednji predsednik bo očitno res nesrečni Ljubo Jasnič.

 

Kot smo v preteklih tednih in mesecih že napovedovali, je visoka zmaga Gibanja Svoboda hkrati tudi poraz za leve stranke, sploh tiste, ki so izpadle iz parlamenta. Če se bo Golob želel profilirati tudi kot liberalna stranka, potem posebnih dilem glede sklenitve strateškega parterstva za prihodnje štiri leta v bistvu ne bi smelo biti. Kolateralna škoda takšne koalicije pa bo izjemna: SDS in SD bosta čez štiri leta povsem druga zgodba. Sploh SD, ki jo bo v opoziciji počasi, a vztrajno glodala radikalnejša Levica.

 

Skušnjave so in predvsem še bodo neverjetne, zato bo pomembno ohraniti razsodnost in občutek za strateški razmislek.

Nazaj