Portal Plus

Ljudje pogrešajo Janeza Drnovška in pobožne želje so se uresničile v politični inkarnaciji Roberta Goloba

Roberta Goloba sem prvič srečala pred več kot dvajsetimi leti. Fajn dečko. Mlad, kuštrav, izjemno vljuden, prijazen, ustrežljiv in potrpežljiv. Poskušal mi je razložiti, kako poteka trgovanje z elektriko, a dlje od tega, da je elektrika dobrina, ki ves čas teče in se je ne da skladiščiti, nisva prišla. V resnici me tema sploh ni zanimala. Znam zamenjati žarnico in resetirati varovalke, za vse drugo pokličem pristojne mojstre. Nekaj časa so to bili celo tisti iz podjetje GEN-I in nimam pripomb. Dobri so bili in poceni.

26.04.2022 20:12
Piše: Ana Jud
Ključne besede:   Robert Golob   volitve   Janez Drnovšek   SDS   Janez Janša   vlada   NSi   Martin Kojc   Vesna Vuković   FURS   Ivan Simič   Tanja Fajon

Koalicija med Gibanjem Svoboda in NSi bi med ljudi vnesla veliko miru, poleg tega obe stranki razumeta kapital, gospodarstvo, glede človekovih pravic pa sta tudi obe pokazali, da sta sposobni najti kompromise.

Nato pa začnejo Roberta Goloba vlačiti po medijih. Po dolgem času ga zagledam na televiziji. Še vedno kuštrav in niti sivi lasje mu niso odvzeli šarma. Bil je playboy, zdaj pa je pač malo starejši playboy. Liberalec. Vem, da bodo zdaj padali nemoralni očitki, a kdor me pozna, ve, da sem že dolgo časa aseksualna in mi tudi noben Golob ne more dvigniti libida. Ampak fizična privlačnost je tudi v politiki pomembna, lepši ljudje imajo več možnosti za uspeh. Sploh moški.

 

Golob me malo spominja na zdaj že nekaj časa pokojnega Janeza Drnovška. Tudi on je bil vedno izjemno vljuden, prijazen, simpatičen in šarmanten. Le da ni bil kuštrav. Ljudje so ga imeli radi. Prisluhnili so mu. Ko je ves jezen odvihral v Ambrus, so še gozdni Romi spoštljivo utihnili. Podobno je država onemela, ko je Golob jezno dvignil pest in zagrmel: "Naženimo jih!"

 

Nekoč je Drnovšek v parlamentu ob robu ustavne obtožbe, ki jo je proti njemu vložila opozicijska SDS, resignirano dejal, da se bodo pobili med seboj za njegovo dediščino. O, pa še kako so se. Samo poglejte slovensko politiko od leta 2004 do danes. Pogorišče, ki se je sčasoma napolnilo s klani neodesničarskih populistov in obupnimi poskusi novih projektov, ki bi liberalno demokracijo ter zmerno levičarstvo ponovno obudili v življenje. Vsi poskusi so se izjalovili in teren si je končno lahko prisvojil Janez Janša. Ne zato, ker bi bil tako dober politik, ampak zato, ker so bili vsi drugi tako slabi, da sploh ni imel konkurence.

 

Kampanja, ki je je bil deležen Golob, je bila umazana. Konkretno so tolkli po njem. Govoric je toliko, da jih niti nima smisla naštevati. Naj omenim samo dve, ki sta mi najbolj ostali v spominu. Prva je ta, da je novinarki Vesni Vuković nakazoval neke mesečne zneske in nihče ne ve, zakaj. No, za seks ji najbrž ni plačeval. Ali pač? Glejte, okusi privlačnosti so različni in v Golobov okus se ne bi vtikala, bi pa se - če bi se name kdo takole spravil -, zafrkantsko izvlekla, hja, kaj pa mislite, da mi je plačeval? Fino sva se imela in to ima svojo ceno.

 

Cona sive ekonomije je dekriminalizirana, ni pa legalizirana in kot takšna tudi ne more biti kazniva. Tudi FURS na tej točki ne more nič. Sorry, Ivan Simič, vem, da te boli srce in rada te imam, ampak veš, da imam prav. Ne moreš obdavčiti pičke. Nimaš nobene zakonske podlage. Kako se bo izvlekla Vuković ne vem, jaz sem samo podala zabavno mnenje.

 

Če vso državo zafrkava Rok Snežič, zakaj je ne bi še drugi?

 

Drugi očitek, ki mi je v primeru pogroma nad Golobom ostal v spominu, je njegovo premoženje, ki so mu ga ves čas metali naprej. Če prav razumem, je tip že vse pojasnil, pokazal papirje, pa so ga še kar natepavali z istimi očitki. Kaj naj rečem? Če bi pripravili svetovno prvenstvo v fovšiji, bi bili Slovenci kar naprej ovenčani z lovorikami zmagoslavja. V Sloveniji preprosto ne smeš biti bogat. Razen, če si uspel v garaži. Kot pravijo za vse največje svetovne bogataše. Da so začeli v garažah. Čeprav, ko človek malo brska, se hitro izkaže, da so vsi imeli močna zaledja mecenov. A če začneš v garaži, delaš z rokami in v Sloveniji je cenjeno edino delo z rokami. V Sloveniji je najbolj cenjeno fizično delo, pri katerem se po možnosti še konkretno umažeš. Da se ja vidi, da si delal! Intelektualno delo v tej deželi ni cenjeno. Pri njem se pač ne umažeš, razen če po nerodnosti poliješ s skodelico kave …

 

"Saj vendar sediš", mi je ob priliki nonšalantno navrgel nekdo, ko sem jadikovala, kako me od miselnega premetavanja besed boli glava. Obrnila sem se vstran in si mislila svoje. Na podoben problem tu naleti Golob. Nikoli ni delal ničesar z rokami. Saj veste, kaj mislim. Ničesar ni šraufal, sestavljal, ni nosil zamaščene delavske obleke in podobno. Ne deluje kot človek, ki bi v življenju kaj trpečega delal. Deluje kot človek, ki se je že rodil v zlato žlico v ustih, potem pa so mu še vse dostavili na pladnju. Slovenci pa takšnih ljudi ne marajo. Slovenci pravijo, da delo krepi duha, in če s tebe ne tečejo potoki znoja, je tudi tvoj duh najbrž v slabi formi.

 

Ne pozabimo, da je Slovenija bogata država, med ljudmi pa vlada splošna revščina. Kako zaboga je to možno? Verjamem, da je Golob dovolj sposoben, da bo znal odgovoriti na to vprašanje. Še več - ker ga imam za sposobnega, pričakujem in zahtevam, da revščino izkorenini do konca. Toda ne na račun dviga davkov, kot je razlagal pred volitvami, ampak na račun reforme gospodarstva, večjih davčnih olajšav in lažje birokracije, ki bo pritegnila tuje vlagatelje ter v državo prinesla čim več posla, posledično pa tudi denarja.

 

No, precej mojih simpatij je Golob pobral ravno zaradi medijskih linčev. Vem, kako je, če tolčejo po tebi za prazen nič. Živa groza. Enako mi je bil pred leti nekaj časa iz identičnega razloga simpatičen Janez Janša, za katerega sem celo naivno verjela, da je demokrat. Na političnem parketu je že trideset let in mediji so o njem objavili že toliko laži, da ne vem, kako uspe vzdržati? Hkrati pa se mi zdi še toliko bolj nedoumljivo, da Janša, ki je do danes pretrpel toliko medijsko napadov, uporablja enake metode za obračunavanje z nasprotniki. Zakaj?

 

Kar so Golobu počeli desni, pardon, strankarski mediji, je sramotno. To ni novinarstvo. To je tipična diskreditacija, kakršne se je na tem ozemlju nekoč obilno posluževala komunistična oblast, po osamosvojitvi jo je tradicionalno nadaljevala LDS, SDS pa se je ves čas pridno učila in se v metodah izpilila do vrhunca.

 

Kar me pri Golobu resno moti, pa je že vnaprejšnje izključevanje dialoga s strankami, ki so sodelovale v Janševi vladi. Po eni strani govoriš, da prinašaš svobodo vsem, v naslednji sekundi pa jo odrečeš tistim, ki so bili v predvolilni kampanji na nasprotni strani. V vsaki vojni se dogajajo strahote, toda nekega dne se vsaka vojna konča, strasti se pomirijo, ljudje si odpustimo še tako boleče udarce in živimo dalje. Za dobro vseh nas. Vseh naših otrok. Za dobro prihodnosti.

 

Se spomnite blogov, ki je proti koncu življenja pisal Janez Drnovšek? Točno takšne stvari je pisal. Nekatere so bile resnično smešne, številne pa vredne razmišljanja. Kot tiste iz Učbenika življenja, ki ga je napisal psiholog Martin Kojc, Drnovšku pa naj bi knjigo podaril ravno Janša. Pa taka nasprotnika sta bila! Kdo pravi, da si nasprotniki ne morejo seči v roke in se pomiriti.

 

Koalicija med Gibanjem Svoboda in NSi bi med ljudi vnesla veliko miru, poleg tega obe stranki razumeta kapital, gospodarstvo, glede človekovih pravic pa sta tudi obe pokazali, da sta sposobni najti kompromise. Sploh je to v preteklosti pokazala NSi. V vlado bi lahko vzeli še SD, kajti Tanja Fajon se zdi zmerna sogovornica, Levica pa bi bila primeren partner samo pod pogojem, da Mihi Kordišu najdejo stilista, ki mu bo prepovedal tiste trapaste majice z likom Tita, in da Luka Mesec ostane predsednik stranke - ah, fant, pa ne moreš zaradi enega slabšega razultata kar takoj vreči koruze v puško!? Življenje gre dalje. Zmage nas veselijo, porazi pa učijo.

 

Dragi Robert Golob, srečno in pazi na perje, kajti brez njega ne boš mogel dolgo leteti.

Nazaj