Portal Plus

Uredniški komentar: Putin in njegova zločinska soldateska razumeta le govorico sile, zato vojne v Ukrajni ne bo še kmalu konec!

Spoznanje zahodnih držav, da brez konkretnejše vojaške pomoči Ukrajna v vojni z Rusijo ne bo več dolgo uspešna, prihaja pozno, morda celo prepozno. Šele zdaj so zahodni, predvsem pa evropski politiki dojeli, da se proti ruskemu primitivizmu in barbarstvu ne da boriti z diplomacijo in pogajanji, temveč zgolj in samo s silo. Kot da bi videli že videno in bi namesto Putina v Kremlju sedel Stalin. Zelo podobna mentaliteta, zelo podobna oblika primitivizma. Če bi zveza NATO nekaj dni pred ruskim napadom na Ukrajino formalno sprejela prošnjo Kijeva glede zagotavljanja prepovedi poletov nad Ukrajino, potem si Putin ne bi upal napasti, saj zastarelo rusko letalstvo ne bi imelo nobenih možnosti proti zahodnim lovcem in prestreznikom.

28.04.2022 05:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Ukrajina   Rusija   Kijev   vojna   Slovenija   Pridnjesterska republika   Moldavija   Donbas   Putin   Kremelj   Evropska unija   OZN

Vojna v Ukrajini je zdaj bitka za preživetje vojnega zločinca Vladimirja Putina in njegovih pajdašev.

Ker pa se je Zahod predolgo obotavljal in primitivcem v Kremlju žugal le z ekonomskimi sankcijami, se je Putin lahko zadovoljno smehljal in naročil "posebno vojaško operacijo" v Ukrajini. Samo nepričakovano učinkovit odpor Kijeva je povzročil zmedo in zastoj v ruski invaziji. Srečen splet okoliščin je ustavil rusko napredovanje na severu in vzhodu, ogromne žrtve med agresorji, med drugim tudi smrt sedmih generalov, pa so pokazale na vse slabosti prislovično zanikrne, zanemarjene postsovjetske vojaške mašinerije. Slaba logistika, kamor ne sodi le pomanjkanje goriva in streliva, temveč celo vode in hrane, je razkrila, da Putinova soldateska niti ni bila pripravljena na resen vojaški spopad, kaj šele vojno. Zato Moskva še danes molči o resnični ceni, ki jo je zaradi zgrešenih in napačnih strateških ocen plačala ruska vojska. Je umrlo "samo" 9.000 njenih pripadnikov? Ali pa 12.000, morda celo več? Kar nekaj indicev govori o tem, da Kremelj dejansko število umrlih varuje kot največjo državno skrivnost.

 

Toda ne glede na katastrofalen začetek in vsesplošno zmedo pri uvodnih operacijah so se Rusi po dveh mesecih vojne vseeno uspeli reorganizirati in sedaj precej bolj previdno in taktično izvajajo svoje vojaške operacije. V zadnjih dneh jih sicer ovira spomladansko deževje, vendar bo tudi tega enkrat konec in takrat čaka branilce najtežji del vojne, saj bodo imeli pred seboj reogranizirano, okrepljeno in verjetno tudi bolje oboroženo rusko vojsko. Časa za priprave torej zmanjkuje, zato so čim večje dobave težkega orožja Ukrajini dejansko postale vprašanje biti aii ne biti za vlado v Kijevu. Slovenska pripravljenost, da priskoči na pomoč s svojo zalogo starih, vendar obnovljenih jugoslovanskih tankov T72 in T84, ki bi jih v nasprotnem uvrstili med staro železo, je torej dobrodošla. Če bo Ministrstvo za obrambo za vsak kos tega orožja izposlovalo vsaj en oklepnik, ki ustreza natovim standardom, potem je to tudi v slovenskem nacionalnem interesu.

 

 

***

 

Ves čas vojne je na delu tudi ruska diplomacija, ki z grožnjami, manipulacijami, obljubami in finančnimi nagradami na svoji strani drži še vedno med 70 in 80 držav članic OZN. Če k temu prištejemo še članice BRICS, potem je na ruski strani oziroma se je doslej vsaj vzdržalo obsodbe ruskega početja preveč držav, da bi lahko govorili, kako "mednarodna skupnost" obsoja rusko agresijo in politiko Vladimirja Putina. Kajti na žalost to ne drži in zlasti države tretjega sveta (Afrika, Bližnji in Srednji Vzhod, JV Azija, Latinska Amerika itd.) so bolj dovzetne za ruski pristop oziroma jim zahodno pridiganje o demokraciji, svobodnih volitvah, človekovih pravicah in vladavini prava ne diši. Nekatere države Putina podpirajo samo zato, ker se posredno bori proti Zahodu, tj. Združenim državam Amerike.

 

Evropska unija ne bi smela podcenjevati aktivnosti ruske diplomacije, ki se poslužuje vseh metod za doseganje svojih ciljev. V Sloveniji, denimo, so v zadnjih letih počeli marsikaj, kar je v diplomaciji prepovedano. Mimogrede, so Rusi z ambasade v Ljubljani že poslali domov tistih 33 "diplomatov", ki jim je Slovenija skladno z načelom vzajemnosti odpovedala gostoljubje? Saj menda ne računajo na to, da jim bo bodoča slovenska vlada bolj naklonjena? Namigovanja o nekakšnem ruskem vpletanju v slovenske parlamentarne volitve 24. aprila 2022, čemur je presenetljivo nasedla celo Evropska ljudska stranka, so namreč povsem deplasirana in posledica slovenskih notranjepolitičnih frustracij. Sporočilo tovrstnih manipulacij, ki izvirajo predvsem iz krogov poraženke volitev, gre razumeti kot izgovor za poraz SDS na eni oziroma opravičilo v stilu teorije zarote za zmago Gibanja Svobode na drugi strani. Sprememb slovenske zunanje politike glede Ukrajine oziroma Rusije in Putina ne gre pričakovati, kvečjemu se bo proevropska usmeritev slovenske vlade okrepila na račun ohladitve odnosov z največjim Putinovim zaveznikom v EU - tj. madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom.

 

 

***

 

A če se vrnemo k vojni v Ukrajini, ki je vstopila v tretji mesec: nedvomno so bili evropski in zahodni politiki doslej pri odločnejšem angažiranju v rusko-ukrajinski vojni previdni tudi zaradi svojih volivcev. Za razliko od Putina in podobnih diktatorjev imajo namreč politiki v Evropski uniji in na Zahodu vsakih nekaj let volitve in prevelika podpora napadeni državi bi lahko pomenila zanje tveganje. Še danes ni povsem jasno, koliko milijonov "donacij" so ruski oziroma prokremeljski dobrotniki v zadnjih dveh desetletjih namenili v podporo in pomoč političnim strankam v Evropi. Resda so bili najbolj radodarni pri radikalnejših, antievropskih strankah, vendar se počasi razkriva, da so pomagali tudi večjim, bolj etabliranim strankam. In to na obeh polih političnega spektra.

 

Naivno bi bilo misliti, da se bo vojna končala do poletnih počitnic. Skoraj zagotovo se ne bo. Končala se bo šele takrat, ko bo ena izmed strani začutila, da je v njenem nacionalnem, celo eksistenčnem interesu, da pride do premirja, kasneje pa tudi do podpisa mirovne pogodbe. Rusija računa, da bi zmaga njenih sil na vzhodu in jugu prisilila Kijev, da sprejme njene pogoje in konča sovražnosti. Toda za Ukrajino bi to pomenilo izgubo vsaj tretjine ozemlja in to za vedno. Rusi si namreč Ukrajino zdaj že povsem javno, uradno lastijo kot svojo, Ukrajincem zdaj že odkrito odrekajo nacionalno samobitnost, državotovrnost in celo pravico do obstoja.

 

Rusija se je v zadnjih mesecih pod Putinovo taktirko tako zelo radikalizirala, da ni več nobeno pretiravanje, če potegnemo vzporednice s tretjim Reichom. Če bi cenzura, represija in šovinistična, totalitarna ideologija ruske večvrednosti ostajali omejeni na ozemlje Ruske federacije, potem bi glede vojne v Ukrajini obstajalo vsaj nekaj optimizma v smislu, da gre za teritorialno omejen konflikt, ki bi lahko do začetka zime v glavnem izzvenel v neke vrste status quo (po analogiji s spopadi v Donbasu, ki so trajali skoraj osem let, a vendar vse do 24. februarja letos niso eskalirali v klasično vojno med dvema državama).

 

Žal je tovrstni "optimizem" pretiran. Putinove osvajalske ambicije še zdaleč niso izčrpane. Naslednja bo na vrsti t.i. Pridnjestrska republika oziroma proevropsko usmerjena Moldavija, ki jo lahko ruske sile obvladajo v nekaj dnevih, če ne celo prej. S podreditvijo Moldavije oziroma prizanjem proruske Transnistrije bi ruska vojska z zahoda in v hrbet napadla jugovzhodni oziroma južni del Ukrajine in Kijev poskušala odrezati tudi od črnomorske obale (azovska je za Ukrajino takorekoč že izgubljena).

 

Sočasni prošnji za sprejem v zvezo NATO, ki sta v Bruselj prišli iz Helsinkov in Stockholma, bosta prilili olje na ogenj Putinovega besa, ker je z invazijo na zahodno sosedo sprožil verižno reakcijo z nepredvidenimi posledicami. Da bi Rusija lahko izvedla vojaške operacije proti Švedski ali Finski, se danes ne zdi prav verjetno, vendar je po drugi strani res, da živimo v časih, ko je lahko že jutrišnji dan povsem drugačen in se še včeraj ali danes nepredstavljivo spremeni v povsem možno.

 

 

***

 

 

Ni odveč tudi ponovno spomniti na nam neprimerno bližje potencialno žarišče, s katerim bi Putin zadal še en nevaren udarec evropski enotnosti. Bosna in Hercegovina. Natančneje, Republika Srbska. Resda je njen skorumpirani voditelj Milorad Dodik že pred časom začel dvigovati pritisk z grožnjami z odcepitvijo srbske entitete, s čemer bi de facto razpadla država Bosna in Hercegovina, vendar je po drugi strani res tudi to, da se pospešeno oborožujejo tudi muslimani in da kakšne provokacije z njihove strani niso izključene. Marsikdo se bo ob tem spomnil na začetek vojne v Bosni leta 1992, na streljanje na poroki v Sarajevu, čemur je sledilo medetnično nasilje takorekoč po vsej državi.

 

Prav potencialno novo krizno žarišče na Balkanu je za Slovenijo nekakšna ura resnice, ko gre za uspodobljenost Slovenske vojske, še posebej v primeru, če bi morala Evropska unija ali zveza NATO v Bosno in Hercegovino napotiti večje število bojnih enot za zagotavljanje miru in varnosti. Zahodni Balkan je zagotovo v našem nacionalnem interesu, zato bi morali biti pripravljeni na vse, tudi najbolj črne scenarije.

 

Investicije v orožje ne morejo žrtev cenenega populističnega politiziranja, kakršnega si običajno privošči stranka Levica, občasno celo Socialni demokrati, pač pa so del strategije nacionalne varnosti. Ni pomembno, kdo je na oblasti; ko gre za zagotavljanje miru in varnosti, je vlada tista, ki mora s sodelovanjem vrhovnega poveljnika (tj. predsednika republike) storiti vse, kar je v njeni moči, da država ni ogrožena na noben način. Če bo potrebno za investicije v obrambo nameniti še 500 milijonov evrov, potem je to zgolj številka, ki je lahko predmet pogajanj s finančnim ministrom, ne more pa biti predmet referendumskega odločanja. O tem je pred dnevi na srečo in na glas svoje povedalo tudi Ustavno sodišče.

 

 

***

 

Ko smo se februarja in marca 2020 prvič soočili z epidemijo novega koronavirusa, smo bili na portalu+ sprva edini slovenski medij, ki je opozarjal na resnost razmer, zlasti pa svarili pred tem, kar prihaja. Da bo trajalo vsaj nekaj mesecev, smo napovedovali. Kasneje so nam kritiki nekoliko cinično očitali, da smo se zmotili oziroma da ljudem nismo povedali, da bo epidemija trajala tako dolgo, tj. dve leti. No, z vojno v Ukrajini, se bojim, je podobno. Tokrat smo ga sicer polomili na začetku, tj. pred invazijo, saj smo bili prepričani, da do napada ne bo prišlo. Za napačno oceno razmer in napoved dogodkov sem se bralcem že opravičil. Ali si upam zdaj tvegati z oceno, kako dolgo bo trajala vojna v Ukrajni?

 

Ne, tega si ne upam. Seveda si želim, da bi bilo vojne čim prej konec. A obenem me spreletava srh ob misli, da lahko traja še mesece in mesece, morda celo prihodnje leto. Vse je odvisno od tega, kdaj se bo Putinov režim začel lomiti in kaj vse bo pripravljen še zagrešiti za to, da se ohrani na oblasti. Kajti vojna v Ukrajini je zdaj bitka za preživetje vojnega zločinca Vladimirja Putina in njegovih pajdašev.

Nazaj