Portal Plus

Prihodnja vlada ne bo nič drugega kot alibi za končno fazo privatizacije in izgradnjo drugega bloka nuklearke

Pa smo jo dobili! Svežo in reciklirano vlado, svobodno vseh ozadij, kot je še ni bilo! Povsem po vašem okusu, skorajda s plebiscitno udeležbo, z več legitimnosti kot je bilo kadarkoli odgovornosti! Pričakujte takšno demokracijo in inkluzivnost, da bo ekskluzivnost družbeni standard! Če ste nam pripadni, potem nam pripada. Tradicija šteje od tu naprej. Če Narava pravi, da jo spoštuj in bo vse ok, mi pravimo, da smo večji od Narave!

Tako nekako bi lahko zvenel oglas za novo vladajočo oblast, ki jo je naplavila Covid-19 kriza. 

02.05.2022 05:40
Piše: Igor Vlačič
Ključne besede:   volitve   Slovenci   razum   socializem   EU   kriza   vodenje   Avstro-Ogrska   avtoriteta

Slovenci smo s temi volitvami dokazali, da smo zares povsem tipčna postsocialistična družba.

Po prvem letu krize sem prijateljem dejal, da ne glede na rezultate nobena politična oblast v Sloveniji ne bi doživela novega mandata. Predvsem pa glede na trende zadnjih 30 let moja napoved ni bila ravno drzna. Nato pa mednarodne in EU statistike prikazujejo Slovenijo skorajda kot samoroga, z gospodarskimi rezultati, ki so statistično že skorajda outlierji (visoko odstopanje od sredine). Slovenija je na vrhuncu svojega EU bivanja! In to v času krize! Pravijo, da številke ne lažejo. Torej, kdo tokrat laže, mediji ali politika, saj nam baje gre katastrofalno slabo po oceni medijskega poročanja in pony ekspress protestnikov. Sam da so "stajliš".

 

Potem pa se je odvila ukrajinska kriza, na stežaj so se odprla vrata edinemu aktivnemu evropskemu liderju, ki je dal skozi že eno vojno. Izkušnje v tako novih in izrednih okoliščinah bi morale šteti. Pa vendarle so prevladali - kot že ničkolikokrat - stari vzorci in občutki, tako v politiki kot volivnem telesu. In Slovenci smo s temi volitvami dokazali, da smo zares povsem tipčna postsocialistična družba, ki je še vedno in predvsem lačna zahodnega korporativizma, tistega načina življenja, ki presega realnost in objektivnost, je za človeka in naravo škodljiv, se skriva v senčni sredini in vedno znova izbira šibkega liderja, saj smo se močnih liderjev znebili z Avstro-Ogrsko.

 

Covid-19 kriza je naplavila vso nesnago in nerazrešene družbene konflikte. Pokazala se je vsa disfunkcionalnost tipičnega Slovenca, ki je po svojem obnašanju primerljiv z majhnim otrokom, ki v trgovini ni dobil svoje sladkarije. Cepetanje in čustveno izsiljevanje je postalo slovenski družbeni standard. Nove vikend aktivnosti so športno-politično udejstvovanje po ulicah glavnega mesta, ker pa smo vajeni adrenalina, smo to počeli v času globalne zdravstvene krize.

 

A smo Slovenci lahko bolj nori?

 

 

Potenciala je ogromno, vendar ...

 

Slovenci smo tako ekološki pri izbiri političnih liderjev, da nam niti reciklirati ni potrebno. Vedno izberemo tistega, ki je najbolj glasen, aroganten, deloma v senci, niti ni važno, če kaj zna, važno, da je naš! Številke, dejstva in rezultati štejejo ... dobesedno nič. Rdeči smo itak vsi, tudi temni princ. V Sloveniji ne poznamo prave konservsativne politične opcije, saj menim, da obiskovanje hrama in kupovanje odpustkov ni nujno stvar politične in ideološke opredelitve. Kot ni dovolj odpor do že propadlega socialističnega režima, saj komunizma pač svet še ni povsem zares okusil. Volitve naj bi pokazale, koliko je povprečen slovenski volivec čustven in koliko pragmatičen, saj zdaj počasi že vemo, da je človek najprej čustven, razum pa uporabi, da opraviči svojo izbiro.

 

Ko poskušam razumeti trenutno stanje duha v družbi, se vedno znova zataknem že pri vprašanju, zakaj se volivci odločajo tako kot se. Nekoč so veljale neke šablone tipičnega volivca, danes pa je z dostopnostjo informacij in avtoritete vpliv politika praktično izničen, zato je vedno manj "razumno", zakaj imamo takšen izid. Pričakovanja tipičnega slovenskega volivca niso uglašena z realnostjo ponudbe. Povprečen slovenski volivec verjame, da je poklic politika zadetek na tomboli, saj tam nihče nič ne dela in vsi samo nastopajo, tako ali tako pa vsi lažejo in nič ni resnično. In nato povprečen Slovenec stopi na politični parket in udejani svojo percepcijo politike (dejstvo: vsake volitve naplavijo več kot 70 % novih obrazov). To prepričanje ni od včeraj, saj nobeno prepričanje ne nastane v enem trenutku, potrebna so leta ponavljanja okoliščin in utrjevanja lastnih občutkov v čustvovanje, da to postane fiksna resnica, prepričanje, ki kroji nadaljne čustvovanje.

 

Realnost slovenskega političnega prostora je ujetost v lastna prepričanja, ki ne resonirajo z objektivno stvarnostjo. Revolucionarni moment, ki se vedno znova odvije ob nastopu t.i. konservativne oblasti, nato pa večno isti incestni konflikt ob nastopu liberalne vlade, ki jo Slovenci zelo narobe dojemamo kot "levo oblast", omogoča dobesedno napačno interpretacijo stvarnosti in tega, kaj naj bilo za naše blagostanje dobro. Ko cesarja slečeš, spoznaš, da je pod obleko gol. Zakaj torej tako začudenje, jeza in gnev ob spoznanju, da vloga ne naredi človeka, ampak človek odigra vlogo? Zakaj potem izbiremo šibke in nekompetentne ljudi, da opravijo vplivno vlogo? Po eni strani bi radi verjeli, da lahko kdorkoli opravlja vlogo politika, ko pa ta ne izpolni nerealnih pričakovanj, pa je treba nanj stresti ves gnev svoje slabe in nekompetentne odločitve, saj se slabe volje še nismo uspeli znebiti v zadnjih 30 letih samostojnega, pa vendarle ne najbolj zrelega odraščanja.

 

Potencial Slovenije je izjemen, kar se je pokazalo v dveh letih kriznega bivanja na mednarodnem političnem paketu. Z nekoliko manj liberalno politiko, še vedno ekstremno socialno naravnano (čeprav socioekonomi trdijo, da nimamo socialne politike, kar pa je naravnost absurdno), predvsem pa z nepopuščanjem mafijskim medijem pri izsiljevanju politike je slovenski čoln prijadral čez krizno črto med najboljšimi v regati. Majhnost in okretnost je tokrat bila prednost navkljub nečimrnosti volilnega telesa. A za Slovenca to ni dovolj. Iz vsega skupaj lahko potegnem, da nam gre v Sloveniji na ravni povprečja ekstremno dobro, saj se v času krize odločamo na podlagi stila vodenja, ne pa dejanskih rezultatov.

 

 

Ideologija 

 

Tipična politična razdrobljenost, ki je veljala za slovenski prostor, je bila pokazatelj visoke stopnje liberalne demokracije kot prevladajoči politični orientaciji. Po eni strani je slovenska kultura tipična slovanska, postsocialistična družba, ki se jo poskuša dojeti skozi lečo obdobja od leta 1945 naprej. Kakor da slovenstvo pred tem ni obstajalo, razen tu pa tam v kakšnem zgodovinskem učbeniku. Slovenski jezik je svetovna specifika z dvojino ter visoko stopnjo podobnosti s sanskritom (vir), enim izmed izvornih jezikov človeštva. No, ta odsev Slovencu ni preveč povšeči, zato svojo podobo poskuša prirediti z uveljavljanjem pravic. Sliši se čudno, vendar je psihološka kompenzacija zanimiv pojav, ki marsikaj razloži. 

 

Ponos Slovenca naj bi bil... Saj res, kaj pa je ponos Slovenca? Katera je tista postavka, ki v Slovencih zbudi občutke povezanosti, pripadnosti in lojalnosti? Kaj je za Slovenca navdih? Šport? Triglav? Nerazvitost? Konflikt? Roglič?

 

Po drugi strani pa je tista tradicionalna nota zapisana v slovenskih pravljičnih junakih, revnih in močnih fantkih, tihotapskih hrustih ter partizanskih tragičnih junakih; skoraj tako groteskno kot so danske kulturne predpostavke iz naslova Andersen. A smo zato kaj podobni Skandinavcem? Dvomim. Danci so tako demokratični, da leta 2021 koljejo delfine in kite zato, da si rečejo moški, medtem ko bo slovenski moški v parih letih svoj zaimek uporabljal v ženskem spolu. Sam preziram oboje.

 

Slovenci ne maramo biti Balkanci kot ne maramo biti južnjaki. Za Nemce smo draga delovna sila, za Italijane sužnji, za Avstrijce smo okupatorji njihovega cesarstva, medtem ko nas bivši sonarodnjaki še vedno poveličujejo kot severne brate. Kaj nam torej ostane? Nismo Alpski Balkanci, nismo "južna brača", zato nam preostane pravljični Midland, ki ga ne najdete na nobenem zemljevidu ali v učbeniku, je pa v pravljicah tipa Hobit, kjer je junak sence Smeagol (Gollum) ujetnik svojega nevidnega bogastva. Ne maramo komunizma in socializma, vseeno pa vladajo njihovi nasledniki, saj v tridesetih letih samostojnosti nismo zgradili politične kulture in nasledstva, ki bi nas osvobodila preteklosti in ki bi omogočala dejansko spremembo režima.

 

Aja, pa tudi kapitalizma ne maramo, saj veste, uravnilovka, pa to... Tipični slovenski volivec je pravzaprav neka podvrsta suverenista.

 

 

Razvetljeni absolutist Robert I.

 

Čeprav ne vemo natančno, kaj Slovenci pravzaprav hočemo, smo zelo strogi pri ocenjevanju drugih. Ne vemo točno, kje smo, kako stojimo, vemo pa, kaj nas moti. Ni nam povsem jasno, katere resurse že imamo na razpolago, saj smo sami sebe prepričali, da je praktično vso sadje iz zastrupljenih dreves. In ker se ne zavedamo sebe in kje dejansko smo v danem trenutku, težko določimo, kam bi radi šli, predvsem pa nam ni jasna smer, v katero bi radi šli. Smo odrasli, debelo v tridesetih, pa vendarle vztrajamo pri študentskem načinu bivanja. Iz danes na jutri, medtem ko se klin izbija s klinom.

 

Zato je izbira nove vladajoče opcije logična – nekdo, ki je totalno politično neizkušen, dovolj prevzeten, da celo verjame, da so vsi okoli njega nesposobni, predvsem pa se odloča iz povsem napačnih vzgibov. Dobili smo praktično z znanjem ekstremno šibko in absolutno oblast, kar nekateri vidijo kot že dobljeno bitko nad desnim populizmom, novega potencialnega liderja pa bo slovenska t.i. elita poskušala ustoličiti in upravičiti kot razsvetljenega absolutista. Ker na papirju je takšen lider najboljši. In zgradili bomo svoj lasten milni mehurček, ki pa se bo razpočil ob prvi resnejši preizkušnji, saj trenutni lideršip ni nič drugega kot alibi za končno fazo privatizacije in izgradnje drugega bloka nuklearke.

 

Še vedno verjamete, da je pernata vlada dobra izbira?

Nazaj