Portal Plus

Slovenija, moja socialna država: Stopnja dohodkovne neenakosti pri nas je še vedno med najnižjimi na svetu

Ali je Slovenija socialna država, kot piše v ustavi? Seveda na to vprašanje ne moremo oblikovati enoznačnega odgovora. Verjetno se vsi strinjamo, da imamo v državi še vedno preveliko število primerov, ki kažejo, da ne znamo v celoti izvajati obveznosti, ki izhajajo iz takšne ustavne opredelitve. In na žalost se socialna naravnanost neke države meri po mejnih primerih in ne po povprečnih kazalcih. Toda na splošno lahko ugotovimo, da glede na našo stopnjo razvitosti namenjamo primerljiv obseg sredstev za socialne namene, pri čemer pa je distribucija dohodkov bistveno bolj enakomerna, kot to velja v druge države. Ko gre za dohodkovno neenakost smo pa celo med najboljšimi na svetu.

 

06.05.2022 23:00
Piše: Bine Kordež
Ključne besede:   socialna država   ustava   Slovenija   BDP   Evropska unija   davki   sociala   standard   dohodki   Švedska   Danska   Avstrija

Višji kot je BDP na prebivalca, višji kot je življenjski standard ljudi posamezne države, višja je davčna obremenitev prejemkov ljudi.

Če vseeno poskušamo oblikovati neko splošno oceno o socialnih razmerah v državi, pa bodo že prisotne večje razlike v ocenjevanju. Kritične primere socialne izključenosti in neustrezno delitev socialnih pomoči seveda izpostavlja tudi bolj desno usmerjeni del prebivalstva in mnenjskih voditeljev, a splošna ocena tega pola je vseeno bolj pozitivna, posebno v luči povečanih izplačil zadnji dve leti. Mnenja so, da država za socialne izdatke namenja kar ustrezno višino BDP in da močnejše obdavčevanje in izplačila za te namene ni potrebno. To seveda podkrepijo s podatki kot na primer, da s plačevanjem socialnih prispevkov zberemo največji odstotek BDP med vsemi državami OECD (kar drži).

 

Levi pol, posebno skrajnejši del, pa je do socialne politike mnogo bolj kritičen, čeprav jo je v vseh letih pravzaprav oblikoval. Poleg izpostavljanja najbolj izstopajočih primerov revščine in velikokrat neustrezne delitve socialnih podpor, vključno z njihovimi zlorabami, največ kritike leti na dejstvo, da razvitejše države namenjajo za celotna socialna izplačila bistveno večji delež BDP; Francija denimo skoraj polovico večji delež kot Slovenija - kar tudi drži.

 

Kot povedano, enotnega merila za ocenjevanje nivoja socialne države ni in vsakdo lahko izpostavi podatke, ki potrjujejo njegovo tezo. Vseeno pa bi kot neko splošno "mero" socialne naravnanosti države lahko uporabili predvsem delež ustvarjene dodane vrednosti (BDP) za socialne potrebe. Mišljena so sredstva, ki se preko države zbirajo z raznimi davki (na premoženja, dohodke ali potrošnjo) ter razporejajo med prebivalce pretežno po merilu potreb. Na eni strani je torej merilo skupni obseg teh izdatkov, na drugi strani pa tudi distribucija teh izdatkov med ljudi, ki je lahko bolj ali manj egalitarna. In bolj kot je usmerjena v izplačila dohodkovno prikrajšani populaciji, bolj lahko takšno politiko države označujemo kot socialno.

 

 

***

 

Statistično se med izdatke za socialno zaščito in zdravje (tj. social spending v mednarodnih primerjavah) zajemajo izdatki države za zdravstvo, starost (predvsem pokojnine) ter vsi ostali socialni izdatki (otroški dodatki, boleznine, porodniške, nadomestila za nezaposlenost, socialne pomoči ...). Pri primerjavah izdatkov se pogosto upošteva države OECD, torej klub najrazvitejših držav na svetu, kar za oceno socialne politike ni ravno primerna skupina. V okviru držav OECD so države s popolnoma drugačno politiko na področju sociale kot velja v Evropi, začenši z ZDA. Zaradi tega je smiselna edino primerjava z ostalimi državami Evropske unije, ki bolj realno pokaže, kje se nahaja Slovenija v primerljivem okolju. 

 

Vendar pa je tudi pri analizi podatkov za EU potrebna previdnost pri obravnavi, ker kljub enotni metodologiji prihaja do kar pomembnih razlik v evidentiranju državnih prihodkov in izdatkov med državami. Danska ali Švedska denimo sploh ne izkazujeta prihodkov (ali davčnih obremenitev) iz naslova socialnih prispevkov, a imata na drugi strani bistveno višje obdavčitve dela z dohodnino. Avstrija, predvsem pa Švedska imata zelo visok davek na plačilno listo, ki so zajeti v skupino davkov na proizvodnjo (kot DDV) in ne med davke od prejemkov ljudi, kar tudi močno popači rezultate, če tega ustrezno ne korigiramo. Poleg tega pa imamo nekatere države, kjer so rezultati zaradi politike obravnave kapitala in davkov na dobiček manj primerljive in v spodnjih primerjavah niso upoštevane (predvsem Irska, pa tudi Ciper, Malta, Luksembourg, dodatno pa še Grčija zaradi drugih specifičnosti).

 

Pregled deleža zbranih davkov v BDP po posameznih vrstah davkov ter na drugi strani delež izdatkov kaže na zelo zanimive značilnost in razlike. Na priloženi sliki spodaj so države sortirane po višini BDP na prebivalca, razvitejše države so na začetku, države z nižjim BDP pa na desni. Padajoča zgornja črta, ki kaže skupni obseg javno-finančnih prihodkov držav v primerjavi z BDP, prikazuje najpomembnejšo značilnost; in sicer, da se delež zbranih davkov z razvitostjo države praviloma povečuje. Države EU z nižjim BDP na prebivalca zberejo z davki in drugimi prihodki države okoli 40 % BDP, nato pa se ta delež povečuje tudi na preko 50 %. Pri tem je značilno tudi to, da se Slovenija po večini teh kazalcev uvršča nekoliko pod povprečje EU in približno na sredino vseh držav Evropske unije, podobno kot je tudi naše mesto po razvitosti, če jo merimo z BDP na prebivalca.

 

 

Delež zbranih davkov se praviloma povečuje z razvitostjo države.

 

 

Nato pa so vsi prihodki države razdeljeni na glavne skupine davkov, ki pa nam pojasnijo, zakaj prihaja do takšnih razlik med zbranim obsegom javno-finančnih prilivov posameznih držav. Države z višjo stopnjo razvitosti zberejo predvsem bistveno večji delež davkov od prejemkov ljudi (socialnih prispevkov, davkov od dohodka fizičnih oseb, davka na plačilno listo). Višji kot je BDP na prebivalca, višji kot je življenjski standard ljudi posamezne države, višja je davčna obremenitev prejemkov ljudi. Velika odstopanja so torej že v odstotkih BDP, pri nominalnih zneskih pobranih davkov pa so zaradi višjega BDP razlike še večje: Danska zbere z davki na prejemke ljudi 30 % BDP ali 1.300 evrov mesečno na prebivalca, Romunija, na drugi strani, pa pol manjši delež BDP ali le 130 evrov mesečno.

 

 

***

 

Razlike med davčno obremenitvijo po državah EU so torej predvsem pri obdavčitvi prejemkov ljudi in to sorazmerno z razvitostjo države. Pri zbiranju ostalih davkov in prihodkov države pa ne zaznamo kake močnejše povezave z višino BDP. Nekoliko bolj značilni so mogoče edino davki na potrošnjo (DDV, trošarine), kjer je delež zbranih davkov nekaj višji v manj razvitih državah (izstopa npr. Hrvaška). Delež zbranih davkov od dobičkov podjetij ali davkov na premoženje med državami ne odstopa veliko, pri čemer te vrste davkov nikjer nimajo pomembnejšega vpliva, če jih primerjamo z davčnimi obremenitvami prejemkov ljudi (čeprav je seveda v državnih financah vsak odstotek BDP ogromen in pomemben znesek).

 

Polne črte torej prikazujejo deleže prihodkov države glede na BDP, a podobna gibanja so tudi pri izdatkih. Na sliki so sicer navedeni podatki za "normalno" leto 2019, ko so imele vse države približno izravnane prihodke z izdatki in večjih odstopanj ni bilo (zaradi covida so bile seveda lani in predlani popolnoma drugačne slike javnih financ). Pri izdatkih so na sliki prikazani deleži, ki jih države namenjajo za pokrivanje izdatkov za socialne potrebe (zdravstvo, starost, ostali socialni izdatki). Tu lahko opazimo naslednjo zelo pomembno značilnost, in sicer, da se delež izdatkov za socialne potrebe v BDP z zmanjševanjem višine BDP na prebivalca prav tako znižuje. Da je obseg izplačil za socialne namene močno povezan s padajočo obdavčitvijo prejemkov prebivalcev, medtem ko je delež ostalih izdatkov držav v BDP (za šolstvo, javno upravo, vojsko, policijo ...) v vseh državah približno enak.

 

Iz teh podatkov lahko potegnemo zelo pomemben zaključek: da je delež izplačil države za socialne namene v BDP približno enak kot znaša tudi delež zbranih davščin od prejemkov ljudi, pri čemer ta delež narašča z razvitostjo države. Bolj ko je država razvita, več kot ustvarja dodane vrednosti na prebivalca, večji delež te dodane vrednosti pobere z davki na prejemke ljudi ter tudi ustrezno več nameni za socialne politike. Delež vseh ostalih pobranih davkov in drugih prihodkov države pa je med državami dokaj enak (ni odvisen od razvitosti) in tudi izdatki držav za ostale namene poleg socialnih so si dokaj podobni. Razvitejše države Evropske unije se na področju javnih financ razlikujejo torej predvsem v tem, da bistveno močneje davčno obremenjujejo prejemke ljudi (največ najvišje prejemke) in ta večja zbrana sredstva razdelijo nazaj ljudem za pokrivanje njihovih socialnih potreb.

 

 

***

 

Na naslednji sliki so podrobnejši podatki o deležih zbranih davkov od prejemkov ljudi in način porabe tega denarja samo za nekaj tipičnih držav, ki zgornje ugotovitve še bolj podkrepijo. Razvitejše države torej zberejo precej večji delež tovrstnih davkov glede na BDP in zato tudi lahko namenjajo precej večja sredstva za zdravstvene namene, pokojnine ter ostala socialna nadomestila in pomoči. Zaradi tega lahko izpeljemo zelo preprost sklep, da samo večje davčno obremenjevanje oziroma zbiranje davčnih prilivov od prejemkov ljudi omogoča tudi večja izplačila za socialne potrebe. In razbremenjevanje (višjih) prejemkov z davčnimi obremenitvami se lahko odrazi samo v nižjih izdatkih države za socialo. Pri tem je značilno tudi to, da razvitejše države za te namene zberejo precej več sredstev in da jih takšna politika ne omejuje pri njihovi konkurenčnosti - ta se realizira z drugimi vzvodi, ne z nižjimi davčnimi obremenitvami prejemkov ljudi. 

 

Iz prikazanih razmerij je razvidno, da večje davčne obremenitve dela ne pomenijo višjih stroškov dela (tudi tu so države razporejene po stopnji razvitosti oziroma po BDP na prebivalca). Stroški dela (plač) so v posamezni državi visoki toliko, kolikor omogoča (in omejuje) dosežena produktivnost gospodarstva te države, torej kolikor uspevajo v povprečju ustvarjati dodane vrednosti na zaposlenega. Večje davčne obremenitve teh plač pa pomenijo, da se večji del teh prejemkov (več od višjih) odvede državi v obliki raznih davčnih obremenitev in nato razporedi ljudem glede na njihove potrebe, torej zagotavlja večji nivo socialnosti države.

 

 

Več davčnih prilivov od prejemkov ljudi omogoča večja izplačila za socialne potrebe.

 

 

Lahko torej iz teh podatkov zaključimo, da je Slovenija socialna država? Če gledamo samo obseg sredstev, ki se preko davčne obremenitve plač razporeja za socialne namene, za to v razvitejših državah namenjajo precej večji delež ustvarjenega bruto domačega produkta. A na drugi strani je naš delež teh izdatkov dokaj v skladu s stopnjo razvitosti, doseženega nivoja BDP glede na politike evropskih držav. Po skupnem obsegu sredstev za socialo bi torej lahko navedli, da za socialne potrebe namenjamo povprečni (primerljivi) obseg sredstev glede na našo stopnjo razvitosti, da ne odstopamo ne navzgor, ne navzdol. 

 

Vendar pa je skupni obseg sredstev za socialne namene samo en vidik ocenjevanja socialnega nivoja države. Drugi pa je potem seveda razporeditev vseh prejemkov (zaslužkov in socialnih izplačil) med prebivalce. Tu pa vsi statistični podatki kažejo, da je stopnja dohodkovne neenakosti med ljudmi v Sloveniji med najnižjimi na svetu, če ne celo najnižja (imamo torej najbolj enakomerno razporeditev dohodkov). In te strukture se z leti tudi ne spreminjajo - kljub sicer pogostim ocenam o povečevanju zaslužkov ozkega kroga najbolj plačanih. Drži pa, da se povečuje premoženje ožjega kroga podjetnikov, a tudi tu smo daleč za koncentracijo kapitala, ki je prisotna povsod drugod v svetu.

 

Seveda tudi ta distribucija dohodkov ne odgovarja na osnovno vprašanje, ali je Slovenija socialna država, ali zna v zadostni meri poskrbeti za najranljivejše skupine in revnejše prebivalce. S stopnjo tega varstva najbrž ne bomo nikoli zadovoljni in to mora ostati vedno med prioritetnimi nalogami državnih politik. Vseeno pa glede na stopnjo razvitosti lahko ugotovimo, da v Sloveniji namenjamo primerljiv obseg sredstev za socialne namene (sicer manj kot razvitejše države), pri čemer pa je distribucija dohodkov bistveno bolj enakomerna, kot to velja v druge države. Vedno pa bo ostalo odprto in težko rešljivo razmerje med skrbjo države, da vsakomur zagotovi nek spodnji nivo prejemkov za preživetje na eni strani, ter minimalno plačo, ki pa jo na drugi strani opredeljuje dosežena stopnja produktivnosti gospodarstva, na drugi.

Nazaj