Portal Plus

Vzporedni mehanizem tranzicijske Slovenije: Če želiš izvedeti resnico, moraš slediti denarju

Razkritja in dokumenti iz Pezdirjeve knjige Vzporedni mehanizem globoke države prvič jasno ponujajo razlago, zakaj se v srednjeevropski Sloveniji določenih stvari ne da, zakaj so vodilne pozicije nekaterim kljub izobrazbi in izkušnjam nedosegljive, zakaj imajo nekateri vse in drugi nič, zakaj izobrazba ni vrednota, zakaj so določene politične opcije deležne skoraj histeričnega odpora in zakaj - to je sedaj dejstvo - Slovenija pač nikoli ne bo Švica. Obenem bo Slovenija brez ustreznih ovadb in javne obsodbe vlade in organov pregona za vedno ostala ena tistih skorumpiranih balkanskih držav z idiličnim jezerskim otokom, a geografsko asociacijo na skorumpirano in morilsko Rusijo. Čas bo pokazal, ali se motim.

10.05.2022 04:29
Piše: Tomaž Vernik
Ključne besede:   Rado Pezdir   Tomaž Vernik   globoka država   Slovenija   denar   Watergate   Planet TV

Razkritja in dokumenti iz Pezdirjeve knjige Vzporedni mehanizem globoke države prvič jasno ponujajo razlago, zakaj se v srednjeevropski Sloveniji določenih stvari ne da, zakaj so vodilne pozicije nekaterim kljub izobrazbi in izkušnjam nedosegljive, zakaj

Kot že mnogokrat od afere Watergate dalje se tudi v tem primeru izkaže, da če želiš izvedeti resnico, moraš slediti denarju.

Nedavno sem si na televiziji Planet TV z zanimanjem ogledal dokumentarno oddajo Vzporedni mehanizem globoke države, posnet po istoimenski knjigi Rada Pezdirja. Link na Planet TV je bil - namenoma ali ne - sicer povezan na Lego Masters, a oddaja se je prej kot v nekaj urah po uradnem predvajanju v celoti pojavila tudi na YouTube, ki mi je po ogledu ponudil tudi oddajo Intervju, v kateri gospod Pezdir dodatno povzame celo vrsto konkretnih primerov, imen gospodarskih družb in bankirjev, posameznikov in politikov.

 

Ko to pišem, počasi procesiram videno in v misli se mi prikradejo razne afere in nepojasnjeni dogodki zadnjih tridesetih let, ki v luči videnega morda dobivajo nova ozadja in razlage. Nikakor nisem pripadnik teorij zarot, vendar pa prikazano ponuja marsikatero enostavno razlago za narobe svet v tej državi. Kot že mnogokrat od afere Watergate v sedemdesetih se tudi v tem primeru izkaže, da če želiš izvedeti resnico, moraš slediti denarju. Follow the money. Ob besu me hkrati prevzema občutek olajšanja, saj je po 30 letih samostojne države končno z dokumenti dokazano kako, zakaj in kdo ter predvsem to, da problemi nikoli niso bili pri nas samih, pač pa so bili sistemski, nelegalni in razlogi zanje poznani le kriminalcem.

 

Kot sem na portalu+ že nekajkrat napisal, je izobrazba v Sloveniji vredna toliko kot parkirni listek. Ovire, s katerimi se sooča širše misleči in nadobuden posameznik, ki je željan uspeha, so pogosto neusmiljene. Vsebina videnega delno potrdi moj takratni zaključek, da pa te za razliko od izobrazbe ustrezen pedigre in poznanstva v Sloveniji pripeljejo tako rekoč kamor koli. Ker ni razloga, zakaj bi tovrstna praksa ne bila še vedno živa, se pod vprašaj postavljajo mnoga imenovanja t.i. novih obrazov v politiki, gospodarstvu in še kje. Bili bi neumni, če bi verjeli, da so oziroma bodo tako učinkovito pumpo za denar prepustili komurkoli.

 

Kot v polsnu mi na misel prihajajo utrinki iz medijev: kofetkanje Jankovića in Kučana v slaščičarni Zvezda, obiski Zemljariča na vladi pri Borutu Pahorju (sklepam, da si k Janši ni upal), razigrani Zidar na otroški gugalnici, pa vrsta afer brez epiloga, ki se berejo kot filmski trilerji, začenši z orožjem na mariborskem letališču, iranskim pranjem denarja v NLB (obe omenjeni tudi v dokumentarnem filmu), slavnih kovčkih denarja za obljubo molka, samomoru Danila Slivnika, prostem gibanju s tiralicami iskanih članov italijanske mafije v Sloveniji, glavne tihotapske poti za drogo čez Slovenijo, atentatom na direktorja Kemijskega inštituta in bizarne afere bulmastifi … vse brez jasnega epiloga, razlage ali javne obsodbe. Morda vidite, kam merim?

 

Pa če se omejimo na v oddaji dokumentirane denarne tokove; ali ste po videnem res še vedno tako prepričani, da je bil pred leti objavljen faksimile bančnega izpiska Stefanie "Štefke" Kučan pri mehiški podružnici banke HSBC v višini 220 milijonov ameriških dolarjev (in drobiž) tako neverjeten in celo ponarejen? Da zgodba morda le ni tako neverjetna, naj omenim še pričevanje prijateljic nekdanje žene visokega slovenskega bankirja, ki so se hvalile, da so v začetku devetdesetih kar nekajkrat potovale na all-inclusive počitnice v Mehiko. V zameno so morale vsakič v stilu Chantelle (aka. Katarina Čas v filmu The Wolf of Wall Street), na svojem telesu "izvoziti" precejšnje količine tuje valute, za katero pa se seveda ne ve, kje je bila deponirana in porabljena.

 

Da ne zaidem. Razkritja in dokumenti prvič jasno ponujajo razlago, zakaj se v srednjeevropski Sloveniji določenih stvari ne da, zakaj so vodilne pozicije nekaterim (kljub izobrazbi in izkušnjam) nedosegljive, zakaj imajo nekateri vse in drugi nič, zakaj izobrazba ni vrednota, zakaj so določene politične opcije deležne skoraj histeričnega odpora in zakaj (to je sedaj dejstvo) Slovenija pač nikoli ne bo Švica. Obenem bo Slovenija brez ustreznih ovadb in javne obsodbe vlade in organov pregona za vedno ostala ena tistih skorumpiranih balkanskih držav, sicer z idiličnim jezerskim otokom, a geografsko asociacijo s skorumpirano in morilsko Rusijo. Čas bo pokazal, ali se motim.

 

Ko to pišem, sem ravno izvedel za rezultate nedeljskega glasovanja. Od leta 2014 se je zgodilo prvič, da me je Republika Slovenija razveselila z obvestilom o volitvah, navkljub dejstvu, da sem skozi leta vestno sporočal spremembe svojega sprva začasnega in kasneje stalnega naslova ambasadi v Londonu. Pošto sem prejel 4 dni (!) pred skrajnim rokom za oddajo glasovnice po pošti, in upravičeno dvomim, da se je enako izšlo za rojake v Avstraliji, Argentini in bolj oddaljenih državah sveta. 

 

Rezultati in novi obrazi kažejo, da je bila kontinuiteta ponovno zagotovljena. 

 

Sprašujem se, kdaj bomo imeli dovolj?

Nazaj