Portal Plus

Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"

Intervju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki je bil predvajan v oddaji Zona bianca (Bela cona) na italijanskem kanalu Rete4, enem od kanalov mreže Mediaset, ki je v lasti bivšega predsednika vlade Silvia Berlusconija, je v Italiji sprožil burno debato ne le o vsebini intervjuja, temveč tudi o tem, ali je bil sploh higieničen. Pri več gledalcih se je porajalo vprašanje: kako je sploh mogoče govoriti, se pogovarjati z vodjo diplomacije v državi, ki je napadla drugo suvereno državo? Ni treba, da čas podarjamo nekomu, katerega roke so umazane s krvjo, predstavniki ruske politike ne potrebujejo intervjujev. V dneh po intervjuju je bil novinar, ki se je z Lavrovom pogovarjal, deležen številnih kritik, na katere pa je suvereno odgovarjal: "Imam čisto vest, opravljal sem svoje delo."

20.05.2022 20:47
Piše: Valerio Fabbri
Ključne besede:   Lavrov   intervju   Brindisi   Putin   vrednote   mediji   Berlusconi

Vseeno mislim, da pod vprašaj ne bi smeli postavljati pomembnosti tega intervjuja, saj živimo v demokratičnem svetu in moramo naše vrednote braniti tudi tako.

Sergej Lavrov, ki je dejansko Putinova desna roka in številka dve v Kremlju, se je tako prvič po začetku spopadov pojavil na kakšni evropski televiziji. V intervjuju je izrekel nekaj spornih trditev. Zaradi ene od opazk o Hitlerju in Judih se je moral Putin kasneje celo opravičiti svojemu izraelskemu kolegu Naftaliju Bennettu. Poklic novinarja zahteva poročanje o novicah, cilj, ki ga je novinar Giuseppe Brindisi skupaj s svojo ekipo zagotovo dosegel, če sodimo po reakcijah, ki jih je sprožil intervju. Kot pravi sam novinar, je največja težava vedno bolj razširjeno prepričanje, ki bi od njega zahtevalo, da Lavrova pričaka z žaljenjem in obtožbami, Lavrov pa bi ob tem prekinil video povezavo. "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo", je Brindisi trdil v dneh po intervjuju. Poudaril je, da so tisti, ki so od njega zahtevali preklic vabila Lavrovu, ravno tisti, ki potem Rusijo kritizirajo zaradi diktatorske narave njenega režima. Tistim pa, ki so ga obtožili, da je Lavrovu predhodno razkril vprašanja, pa Brindisi pravi: Tako se dogaja z vsemi političnimi gosti v televizijskih oddajah, v Italiji in povsod drugje. 

 

Tudi predsednik vlade Mario Draghi je v krajši izjavi obsodil profesionalnost in novinarsko etiko, po kateri se je Brindisi ravna,l ter poudaril, da njegova strokovnost napeljuje k "čudnim idejam". Ne vem, kakšne ideje bi to bile, a se spominjam reakcij profesionalnega novinarskega sindikata, ko je imel nekoč podobne komentarje bivši predsednik vlade Silvio Berlusconi, če navedem le en primer. 

 

Sam menim, da so intervjuji, dialog in vključenost vseh strani v javno debato bistvenega pomena: naj spomnim na intervju Oriane Fallaci z ajatolo Homeinijem ali pa, ne tako daleč nazaj, pogovor BBC-jevega novinarja Jeremyja Bowna in peščice izbranih zahodnih novinarjev (3) z libijskim voditeljem Gadafijem pred njegovim padcem. Gre za občutljive zadeve, ki pa so bistvenega pomena, da pridemo do vira informacij in se borimo proti dezinformacijam, pa tudi zato, da branimo našo demokracijo.

 

Danes so dezinformacije ogromna pošast z lovkami, ki se širi kot oljni madež in lahko računa na ogromno podpornikov, ki se tega več ali manj zavedajo in so dobro pripravljeni. Od politike, ki je lažne novice izbrala kot novo obliko propagande, pa do tradicionalnega novinarstva, ki ga ogrožajo nove tehnologije in tekmovanje s spletom in se zato vedno bolj zateka k senzacionalizmu in bitki za klike - pogosto tukaj žrtvuje verodostojnost podatkov in kakovost novic - pa vse do ogromne moči dosega spletnih platform, novih "sodnikov", ki jih zanima resnica: ta se vedno bolj umika v ozadje, morda zato, ker nam ni dovolj všeč.

 

Medtem, ko poteka preoblikovanje novice v produkt in se kot takšna obravnava, smo uporabniki, ki smo zaradi tradicionalnih lažnih novic pogosto dezorientirani, še bolj zapeljani s poti. Krivec za to so profiliranje in algoritmi, ki za nas izbirajo vire informacij. Gre za zelo nestabilen okvir, v katerem je naprej pandemija, nato pa iz nje izhajajoča infodemija, pripomogla k nastanku popolne zmede. Pa vseeno imamo tudi mi, uporabniki, svojo lastno odgovornost. Pogosto smo preleni za preverjanje, včasih preveč polni predsodkov, da bi se prevprašali o stvareh, ki jih preberemo: tako postajami zasvojeni z obliko informacij, ki bi jih tudi zahvaljujoč spletu lahko preverili. Če bi nam le resnica bila bolj všeč.

 

Prepričan sem, da je bila odločitev za intervju pravilna - lahko se pogovarjamo o vrsti vprašanj, o načinu, o televizijskem času - vedno se je pojavil zamik zaradi tolmačenja iz ruščine in v ruščino, tudi pri vprašanjih samih - po bitki je lahko biti general. Vseeno mislim, da pod vprašaj ne bi smeli postavljati pomembnosti tega intervjuja, saj živimo v demokratičnem svetu in moramo naše vrednote braniti tudi tako.

 

Propaganda, lažne novice niso izključna pristojnost našega modernega globaliziranega sveta, ki mu (morda) vlada splet. Tudi v antičnem svetu so krožile umetne novice, ki so se skozi čas združevale z večjimi ali manjšimi koščki resnice. Ponavadi jih je čarovnikov vajenec (ali pa sam čarovnik), ki jih je ustvaril, obvladoval premalo časa, zato so postale last vseh. Zgodovina z veliko začetnico pravzaprav ne pozna "politično korektnega", torej objave popravka v tisku in pravice odgovora. Živimo v času, ki nam omogoča debato, pogovor, pa tudi neposredni dostop do virov. Do teh pa nočemo vedno dostopati, zaradi lenobe, prepričanj in pristranskosti.

Nazaj